Lepo pozdravljeni.
Vihar izpitov se je polegel in sem spet imel čas nekaj novega spisati.
Še vedno iščem lektorja, ki bi mi lektoriral besedila. Upam, da bom lahko prešel na tempo ene nove objave na teden. Obilo veselja ob branju.(=
»Aghhhh!!«, je bilo slišati iz grla prebujajočega. Telo se je od krčev vdahnjenega življenja zvijalo po puščavskem pesku. Srčni utrip se je počasi umiril, telo ohladilo, glava odprla oči. Pogledi levo-desno, globoko dihanje. Roke so se oprijele težke glave in premaknile na obraz. Prsti so tipali nos, usta, ušesa. »Živ« so usta stežka spregovorila, »sem.« Glava se je otresla puščavskega peska. Roke so pomagale preostalemu telesu vstati. Bolečina telesa je upočasnila dvig, telo pade na kolena. Ponovni poskus, korak, drugi, tretji, telo stoji. Globok vdih, »Svoboden, ponovno.«je bila misel, ki je donela v glavi. Bolečina spominov je zapekla v glavi, padec na kolena. Roke so podpirale obraz, telo je počepnilo nazaj na noge. Solze ponovno rojenega so privrele iz oči, oblile roke. Mirno dihanje, tišina teme v puščavi. Telo se dvigne, vstane. Korak za korakom opotekajočim, začne svojo pot.
»Tassik,« je zažvgolel glas iz roke, »prihaja temna prisotnost, jo čutiš?« Tassikovo telo, noseč Garyevo telo brez zavesti je položilo na puščavski pesek. »Poslušam vaju demona v roki,« je Tassik pogledla svoje dlani iz katerih sta pogledala dva mala obraza, »govorita!«
Ičiko: »Tole mi ni všeč, nasploh. Temna prisotnost je padla z neba. Predaleč je še, da bi jo zaznal v celoti.«
Ashii: »Temna prisotnost, znana mi je. Dolgo je tega, odkar sem jo nazadnje občutil. Stara je skorajda toliko kot duša telesa, ki ga nosimo.«
Tassik je povzdignil obrv od začudenja:»Govori demon, slišati želim kar veš o tem.«
Ashii: »Skrivnosti črne znanosti mi niso bile zaupane. To prisotnost sem začutil, ko sem bil v brezživotnem telesu znotraj regeneracijske potopne komore, preden sem ponovno zaživel kot Starodavni. Od tedaj je nisem srečal več.«
Tassik je raztegnil roki in se počasi obrnil okoli svoje osi.»Nas je zaznal? V katero smer se premika?«
»Ni nas zaznala, prešibka je še.« je spregovoril Ashii, »Giblje se proti mestu Dorung.«
Tassik je spustil roki, dvignil Garyevo telo:»Torej gremo mi v Gorun.« Sloko telo z nezavestnim telesom na ramenih je vse hitreje začelo stopati novemu cilju naproti. Jutranje puščavsko sonce je kmalu razbilo sence slokega telesa, ki hiti cilju naproti.
nedelja, 15. april 2012
petek, 1. januar 2010
Puščoba 2. poglavje, 5. del
»Poročilo!« se je glasil strogi ukaz iz grla vojvode Rotwassna, ko je gledal zaslon taktičnega zaslona, »Kakšno je stanje, poročnik?« Oseba nasproti v polni bojni opremi z oznakami poročnika je začela: »Vzhodni sektor je skorajda počiščen. Ostajajo samo še posamezne tarče, ki pa kot vidite že izginjajo z naših senzorjev. Zahodni sektor je navkljub močnemu topniškemu ognju skorajda nedotaknjen, vsa poročila naše obveščevalne službe ne pokažejo ničesar oprijemljivega. Več bo lahko jasno čez par ur ko se zdani. Predlagam.....« Um vojvode je posrkalo v rožnato-rdeči vrtinec. Umirjanje. Pogled naokoli mu je dal vedeti, da ni ravno v materialnem svetu. Kamor mu je pogled segal je bilo videti samo vrtince črno-rožnatih vzorcev. Nenadoma je zaznal približevanje z desne strani. Obrnil se je in zagledal v daljavi malo črno piko, ki se je hitro približevala. Že je bila na dosegu rok, ko se je spremenila v visokega slokega moža s črnim klobukom. Vojvoda je začudeno pogledal, ko je nastala podoba iztegnila levico proti njemu in spregovorila: »Ičiko, naredi svoje!«
Malemu obrazku na dlani so ob glavi zrasle roke. Demonček se je s telesom potegnil iz dlani ter stekel k vojvodi. Oseba s črnim klobukom je z zlobnim nasmeškom spustil roko nazaj ob svoje sloko telo. Demonu so iz prstov rok zrasle koščene konice. Z glasnim krikom se je pognal nad Rotwassna.
Vojvoda je želel zbežati, a je njegovo telo obstalo. »Ne morem se premikati..« je bila njegova zadnja misel preden so ga mali prstki začeli rezati. Z vsakim rezom je demonček postajal večji, a vojvoda je je navkljub bolečinam ostal pri zavesti. Demon je zrasel čez dva metra, njegovo telo je postalo veliko in izrazite mišice so praktično pokale ob vsakem premiku. »Pripravi se Rotwassen!« je Ičiko zavpil, ko je krvavo telo vojvode zgrabil z obema rokama in ga raztrgal na dvoje.
Oseba v črnem je zavpila: »STOPI NAPREJ, ROTWASSEN, IZ TVOJEGA UMA SO SEDAJ OSTRANJENI ZAJEDAVCI!«. Iz kupa kosti in mesa, ki je včasih bil Rotwassen je vstala bleda meglica, duh.
»Kje sem, kaj se dogaja?« je spregovoril duh.
»Najprej se preoblikuj v svojo pravo obliko. Daj saj ni težko.« je z zlobnim nasmeškom spregovorila oseba v črnem, medtem, ko se ji je demon s hitrejšim korakom bližal. »Vstopi nazaj v moje telo, Ičiko.« Oblika duha se je začela oblikovati v svojo prvotno obliko. »Veliko zajedavcev je imel, sem se prav fino najedel, Tassik«; je govoril demon, medtem ko se je ponovno vsadil v levo roko osebe v črnem. »Priden Ičiko. Aaa, vojvoda, vidim, da ste že pripravljeni,« se je obrnila oseba v črnem k podobi vojvode Rotwassna. »Oprostite, da ste morali skozi to grozljivost, ampak to je edini način, da nahranim svojega malega prijateljčka, ki biva v moji levici,« je spregovorila oseba v črnem in se globoko priklonila; »pa tudi odstranil je vse zajedavce vašega uma. Sedaj se počutite bistveno bolje, kajne? «
»Ne vem kdo ali kaj si, ampak sem ti na nekak način hvaležen. Sedaj pa bi rad izvedel kaj se za vraga dogaja!?« je govorila oblika vojvode.
»Samo dobro poslušaj. Tvoj sin se je prebil do Vrat. Ampak sam nikakor ne bo mogel dalje.« Ozadje se je spremenilo v pokrajino in obe podobi sta lebdeli nad njo. Oseba v črnem je premaknila desnico v smeri gore: »Tam so Vrata. Čutim veliko nevarnost za njimi. Uporabi Starešine.«
»Kako veš, da je moj sin med napadalci? Kako veš za Starešine? KDO SPLOH SI TI!!« je bil vznemirjen vojvoda.
Osebi v črnem so se oči zasvetile krvavo rdeče in z zlobnim nasmeškom je odvrnila: »Jaz obstajam predolgo na tem svetu. Sem ostanek drugačnega časa, drugačnih zakonov, drugačne resničnosti. Zato tudi vem vse o vsem. In o vseh. Pojdi sedaj. Uporabi Starešine. V nasprotnem primeru pohod ne bo uspel.« Zamah z rokama in vse je postalo zaslepujče belo. Vojvoda se je znova znašel v svojem šotoru. », da napademo severovzhodni sektor..« je nadaljeval glas poročnika.
»Dovolj bo.« je začel Rotwassen. Zmedeni pogled po mapi mu je razodel znano pokrajino, ki jo je videl v videnju. »Pripravite Starešine. To ni vaja. Destinacija je tu.« in je z roko pokazal proti risbi gore na zemljevidu. »Gospod, ste prepričani?« se je glasilo vprašanje poročnika. »Poročnik, to je ukaz. Ne zanimajo me vaši strahovi. Starešine imajo zeleno luč za akcijo. Bog nam pomagaj.« Mrki pogled sklonjene glave je dajal vedeti ostalim v šotoru, da je bila to težka odločitev.
Poročnik je s hitrim korakom odšel iz šotora.
200m stran od glavnega kampa proti vzhodu
Hitri koraki poročnika so dali vedeti, da se mu zelo mudi in je čas kritičnega pomena. Njegov prihod v poveljniški šotor je bil nagel. Salutiranje, predaja papirjev z ukazi, salutiranje in že je šel svojo pot.
»Veliko sranje se pripravlja, če potrebujejo našo pomoč.« je začela belo-siva glava moža v močnostnem oklepu z vgraviranimi runami.
»Skrajni čas, da se naši fantje malce pretegnejo stare kosti. Kakšen je ukaz?« se je premaknila oseba in oprla na svojo vibracijsko energijsko sekiro. Sekira je zasvetila rdeče in nežno brnenje se je zaslišalo z roba rezila.
»Jaz, Joszef, veliki poglavar barbarov sodobnega sveta, ukazujem, SKLIC PRED ŠOTOROM.« in prijel svojo vibracijsko sekiro v roke.
Nekaj minut zatem pred poveljniškim šotorom
Izbrana peščica 50 mož se je postrojila v 5 vrst po 10 bojevnikov. Njihovi dolgi, sivo beli lasje so plapolali v puščavskem vetriču. Vsak od njih je nosil močnostni oklep, posejan z raznimi runami. Sekire so podpirale svoje bojevnike, ko so čakali na ukaze svojega poveljnika.
Iz šotora se prikažeta sivo-beli glavi dolgih las. Obe imata škrlatno ogrinjalo, a samo poveljnik zlato obrobo. Obe ogrinjali imata sledi ožganin, lukenj in strganin. Poveljnik se postavi pred može, njegova desna roka pa korak za njim.
»BRATJE,« začne, »NAŠ ČAS JE SPET TU. VESELITE SE! KRI NAŠH SOVRAŽNIKOV BO PONOVNO TEKLA V POTOKIH IN ČAS MLADOSTI JE SPET TU! V BOJ, V BOJ BRATJE! NAŠ NAMEN JE JASEN! SMRT VSEM SOVRAŽNEM NA BOJIŠČU. ZMAGA BO NAŠA« pije na skupino in vihti v levici svojo vibracijsko sekiro. Možje mu ne ostanejo dolžni in dvigujejo svoje sekire in nad glavami in dvigujejo napetost v zraku. »V NAPAD! NAJ PONOVNO PUŠČAVA VIDI NAŠA BOJEVNIŠKA SRCA! JAAAAAAAARRRRRRRRRRRRR!!« dvigne sekiro visoko nad glavo in se požene proti vznožju gore Quinto. In vsi možje mu sledijo s ognjem boja v očeh.
Zemljina orbita
»Pa kaj bojo spet počeli ti hecni možici? Squii, povečaj sliko.« je dejala kapetanka in se pogladila po škrgah na vratu. »Na vaš ukaz, kapetanka Uhla.« je odvrnil Squii, pritisnil nekaj stikal na poveljniški plošči ter potegnil vzvod. Slika na ekranu se je približala.
»Zanimivo.« je dejala Uhla, ko je gledala dogajanje na površju.
Malemu obrazku na dlani so ob glavi zrasle roke. Demonček se je s telesom potegnil iz dlani ter stekel k vojvodi. Oseba s črnim klobukom je z zlobnim nasmeškom spustil roko nazaj ob svoje sloko telo. Demonu so iz prstov rok zrasle koščene konice. Z glasnim krikom se je pognal nad Rotwassna.
Vojvoda je želel zbežati, a je njegovo telo obstalo. »Ne morem se premikati..« je bila njegova zadnja misel preden so ga mali prstki začeli rezati. Z vsakim rezom je demonček postajal večji, a vojvoda je je navkljub bolečinam ostal pri zavesti. Demon je zrasel čez dva metra, njegovo telo je postalo veliko in izrazite mišice so praktično pokale ob vsakem premiku. »Pripravi se Rotwassen!« je Ičiko zavpil, ko je krvavo telo vojvode zgrabil z obema rokama in ga raztrgal na dvoje.
Oseba v črnem je zavpila: »STOPI NAPREJ, ROTWASSEN, IZ TVOJEGA UMA SO SEDAJ OSTRANJENI ZAJEDAVCI!«. Iz kupa kosti in mesa, ki je včasih bil Rotwassen je vstala bleda meglica, duh.
»Kje sem, kaj se dogaja?« je spregovoril duh.
»Najprej se preoblikuj v svojo pravo obliko. Daj saj ni težko.« je z zlobnim nasmeškom spregovorila oseba v črnem, medtem, ko se ji je demon s hitrejšim korakom bližal. »Vstopi nazaj v moje telo, Ičiko.« Oblika duha se je začela oblikovati v svojo prvotno obliko. »Veliko zajedavcev je imel, sem se prav fino najedel, Tassik«; je govoril demon, medtem ko se je ponovno vsadil v levo roko osebe v črnem. »Priden Ičiko. Aaa, vojvoda, vidim, da ste že pripravljeni,« se je obrnila oseba v črnem k podobi vojvode Rotwassna. »Oprostite, da ste morali skozi to grozljivost, ampak to je edini način, da nahranim svojega malega prijateljčka, ki biva v moji levici,« je spregovorila oseba v črnem in se globoko priklonila; »pa tudi odstranil je vse zajedavce vašega uma. Sedaj se počutite bistveno bolje, kajne? «
»Ne vem kdo ali kaj si, ampak sem ti na nekak način hvaležen. Sedaj pa bi rad izvedel kaj se za vraga dogaja!?« je govorila oblika vojvode.
»Samo dobro poslušaj. Tvoj sin se je prebil do Vrat. Ampak sam nikakor ne bo mogel dalje.« Ozadje se je spremenilo v pokrajino in obe podobi sta lebdeli nad njo. Oseba v črnem je premaknila desnico v smeri gore: »Tam so Vrata. Čutim veliko nevarnost za njimi. Uporabi Starešine.«
»Kako veš, da je moj sin med napadalci? Kako veš za Starešine? KDO SPLOH SI TI!!« je bil vznemirjen vojvoda.
Osebi v črnem so se oči zasvetile krvavo rdeče in z zlobnim nasmeškom je odvrnila: »Jaz obstajam predolgo na tem svetu. Sem ostanek drugačnega časa, drugačnih zakonov, drugačne resničnosti. Zato tudi vem vse o vsem. In o vseh. Pojdi sedaj. Uporabi Starešine. V nasprotnem primeru pohod ne bo uspel.« Zamah z rokama in vse je postalo zaslepujče belo. Vojvoda se je znova znašel v svojem šotoru. », da napademo severovzhodni sektor..« je nadaljeval glas poročnika.
»Dovolj bo.« je začel Rotwassen. Zmedeni pogled po mapi mu je razodel znano pokrajino, ki jo je videl v videnju. »Pripravite Starešine. To ni vaja. Destinacija je tu.« in je z roko pokazal proti risbi gore na zemljevidu. »Gospod, ste prepričani?« se je glasilo vprašanje poročnika. »Poročnik, to je ukaz. Ne zanimajo me vaši strahovi. Starešine imajo zeleno luč za akcijo. Bog nam pomagaj.« Mrki pogled sklonjene glave je dajal vedeti ostalim v šotoru, da je bila to težka odločitev.
Poročnik je s hitrim korakom odšel iz šotora.
200m stran od glavnega kampa proti vzhodu
Hitri koraki poročnika so dali vedeti, da se mu zelo mudi in je čas kritičnega pomena. Njegov prihod v poveljniški šotor je bil nagel. Salutiranje, predaja papirjev z ukazi, salutiranje in že je šel svojo pot.
»Veliko sranje se pripravlja, če potrebujejo našo pomoč.« je začela belo-siva glava moža v močnostnem oklepu z vgraviranimi runami.
»Skrajni čas, da se naši fantje malce pretegnejo stare kosti. Kakšen je ukaz?« se je premaknila oseba in oprla na svojo vibracijsko energijsko sekiro. Sekira je zasvetila rdeče in nežno brnenje se je zaslišalo z roba rezila.
»Jaz, Joszef, veliki poglavar barbarov sodobnega sveta, ukazujem, SKLIC PRED ŠOTOROM.« in prijel svojo vibracijsko sekiro v roke.
Nekaj minut zatem pred poveljniškim šotorom
Izbrana peščica 50 mož se je postrojila v 5 vrst po 10 bojevnikov. Njihovi dolgi, sivo beli lasje so plapolali v puščavskem vetriču. Vsak od njih je nosil močnostni oklep, posejan z raznimi runami. Sekire so podpirale svoje bojevnike, ko so čakali na ukaze svojega poveljnika.
Iz šotora se prikažeta sivo-beli glavi dolgih las. Obe imata škrlatno ogrinjalo, a samo poveljnik zlato obrobo. Obe ogrinjali imata sledi ožganin, lukenj in strganin. Poveljnik se postavi pred može, njegova desna roka pa korak za njim.
»BRATJE,« začne, »NAŠ ČAS JE SPET TU. VESELITE SE! KRI NAŠH SOVRAŽNIKOV BO PONOVNO TEKLA V POTOKIH IN ČAS MLADOSTI JE SPET TU! V BOJ, V BOJ BRATJE! NAŠ NAMEN JE JASEN! SMRT VSEM SOVRAŽNEM NA BOJIŠČU. ZMAGA BO NAŠA« pije na skupino in vihti v levici svojo vibracijsko sekiro. Možje mu ne ostanejo dolžni in dvigujejo svoje sekire in nad glavami in dvigujejo napetost v zraku. »V NAPAD! NAJ PONOVNO PUŠČAVA VIDI NAŠA BOJEVNIŠKA SRCA! JAAAAAAAARRRRRRRRRRRRR!!« dvigne sekiro visoko nad glavo in se požene proti vznožju gore Quinto. In vsi možje mu sledijo s ognjem boja v očeh.
Zemljina orbita
»Pa kaj bojo spet počeli ti hecni možici? Squii, povečaj sliko.« je dejala kapetanka in se pogladila po škrgah na vratu. »Na vaš ukaz, kapetanka Uhla.« je odvrnil Squii, pritisnil nekaj stikal na poveljniški plošči ter potegnil vzvod. Slika na ekranu se je približala.
»Zanimivo.« je dejala Uhla, ko je gledala dogajanje na površju.
petek, 6. november 2009
Zahvala in obvestilo
Lep pozdrav vsem mojim bralcem.
Vem, da ste čakali na novo objavo in sedaj je tu. Do sedanje objave sem dal vse lektorirati. Najlepše se zahvaljujem prijateljici Mateji, ki si je vzela čas in se s trudom prebila skozi vso zmešnjavo. Mateja, najlepša hvala.
Rad bi Vas tudi obvestil, da zaradi študijskih obveznosti nekja časa ne bom pisal in objavljal. Enostavno mi zmanjkuje časa, da bi lahko pisal dalje. A brez skrbi, v tednih pred novim letom bom zagotovo kaj ponovno spisal in objavil.
Veselo branje Vam želim.
LDŽ
Vem, da ste čakali na novo objavo in sedaj je tu. Do sedanje objave sem dal vse lektorirati. Najlepše se zahvaljujem prijateljici Mateji, ki si je vzela čas in se s trudom prebila skozi vso zmešnjavo. Mateja, najlepša hvala.
Rad bi Vas tudi obvestil, da zaradi študijskih obveznosti nekja časa ne bom pisal in objavljal. Enostavno mi zmanjkuje časa, da bi lahko pisal dalje. A brez skrbi, v tednih pred novim letom bom zagotovo kaj ponovno spisal in objavil.
Veselo branje Vam želim.
LDŽ
Puščoba 2. poglavje, 4. del
Prostor, 3000 km stran do zemljine orbite, je zavibriral. Ječanje trganja prostora, ko se je iz njegove notranjosti ven prebijala vesoljska ladja je je bil ničeln zaradi pomanjkanja nosilcev zvoka v skorajda vakuumskem prostoru imenovanem vesolje. Počasi, skorajda neopazno prostemu očesu se
je začela premikati proti Zemljinemu površju. Počasna hoja dveh oseb v škrlatnih bojnih oblekah, ko sta priganjala tretjo osebo v rumenih oblačilih, je odmevala po hodniku. Tmph, tumph so zveneli njuni koraki pod težko opremo. Mehanski zvok delovanja bojne opreme je tihoma šumel skozi hodnik med priganjanjem vklenjene osebe v mehansko-elektronske okove. Njihov cilj, drsna vrata na koncu hodnika, se je nevzdržno približeval. Oseba v rumenih oblačilih se sesede od drgetanja. Bojni obleki dvigneta podpluto telo moža v rumenem in ga poneseta do vrat. Zak-zak se odprejo vrata pred njimi in skupaj vstopijo. »Pripeljala sva poskusni primerek GHC11-45-ML, gospod.«se je zaslišal kovinski moški glas enega od spremljevalcev osebe v rumenem.
»GHC11-45-ML, Nathan Gaiyax, kajne?« je z zanimanjem spregovorila oseba z vojaškimi oznakami. »GHC11-45-ML, IME:NATHAN, PRIIMEK:GAIYAX, STATUS: R&D ZAPORNIK« se je oglasil terminal v kotu sobe in začel obdelovati razne podatke.
»Mislim, da bo potreben drugačen pristop, tvoj ni obrodil nikakršnih sadov, Michael.« se je iz sence pojavila ženska v uniformi, »dosedanji neuspehi krotenja njegovih sposobnosti je bilo neuspešno.«
»Ne zanimajo me Vaši komentarji majorka Cappa, želim samo rezultate.«Globok vzdih in izdih, skomig z rameni,:»Res ne vem zakaj se upiraš Nathan. Mi ti želimo pomagati. Tebi in tebi podobnim.«
»Mislim, da imaš za norca Michael.AAAAAAAAARRRRRR!!!!!!«je zavpil Nathan, ko ga je stražar dreznil z električno palico v ledveni del. Globoko dihanje se je slišalo v prostoru, ko je spet spregovoril: »Moje moči se razvijajo iz dneva v dan. Samo vprašanje časa je ko te materialne spone ne bodo več dovolj, dame zadržujejo v tem zaporu.«
»Nathan, pozabljaš, da delamo vse kar je v naših močeh, da bi ti pomagali. Zakaj tega ne sprejmeš?«je zaskrbljeno vprašala majorka.
»Mislim, da že veste odgovor na to vprašanje. Po dogodkih v jarku... kar se mi je zgodilo«, Nathan je srepo pogledal v temo vesolja skozi okno in se zazrl v zvezde tako oddaljene, »hudič, še sam en vem kaj se je natančno zgodilo. Vse kar vem je, da sem se zbudil tu in še sedaj en vem kaj se dogaja...«
»Zato pa ti želimo pomagati, da se spomniš Nathan.« je z mrkim pogledom in resnim glasom dejal nadrejeni od majorke Cappa. »Močno dvomim, da je mučenje tudi ena izmed metod vračanja spomina«je z ognjem v očeh usmeril pogled Nathan v poveljnika.
»Dobro veš zakaj so bila mučenja. 10 mož si pobil, med zadnjim poskusom pobega, KAJ BOŠ REKEL PA NJIHOVIM DRUŽINAM?!?«
Nathan je nemo obnemel, tihe besede so prihajale iz njegovih ust, in kaplje solz so kapljale na tla: »Moj bog, ko bi se spomnil, kaj se je dogajalo, brez vsakega spomina na to morijo.« Nathanov izraz na obrazu se je hipoma spremenil iz obupa v jezo :»Ne vem kaj je bilo in me tudi ne zanima. Sam vem, da so z mano ravnali kot z zverjo.«
»Naredili so kar so morali, da nam nisi pobegnil iz tega kompleksa.«je z resnim glasom govoril poveljnik, »moramo izvedeti kaj se je zgodilo v tistih jarkih. Pa tudi tvoje sposobnosti nam bojo prišle prav, da zmagamo v vojni.«
»Pa o kakšni vojni govoriš!?!?.. Polovica prebivalstva planeta je pomrla zaradi vaših neumnosti?!? « je zavpil Nathan. »Se tukaj sploh kdo zaveda posledic vaših dejanj?«
»Mi imamo svoje ukaze in jih bomo izvršili za vsako ceno. Straža, vrnite zapornika v njegovo celico.«je sledil ukaz.
Nathanove oči so postale bleščeče rdeče in luč v sobi je začela utripati:»Celica me kmalu ne bo mogla več zadrževati. Kaj boš pa potem naredil Michael?«
»Kar bo potrebno, da ostaneš v tej trdnjavi. Odpeljite ga celico takoj!« zaukazal poveljnik Michael, se obrnil proti oknu ter se zastrl v daljavo. Vpitje zapornika Nathana znotraj velikanske vesoljske ladje je preglasil zvok generatorjev krivljenja. Tik preden se je potopila v medprostor, pa je iz nje šinil drobni žarek proti planetu.
je začela premikati proti Zemljinemu površju. Počasna hoja dveh oseb v škrlatnih bojnih oblekah, ko sta priganjala tretjo osebo v rumenih oblačilih, je odmevala po hodniku. Tmph, tumph so zveneli njuni koraki pod težko opremo. Mehanski zvok delovanja bojne opreme je tihoma šumel skozi hodnik med priganjanjem vklenjene osebe v mehansko-elektronske okove. Njihov cilj, drsna vrata na koncu hodnika, se je nevzdržno približeval. Oseba v rumenih oblačilih se sesede od drgetanja. Bojni obleki dvigneta podpluto telo moža v rumenem in ga poneseta do vrat. Zak-zak se odprejo vrata pred njimi in skupaj vstopijo. »Pripeljala sva poskusni primerek GHC11-45-ML, gospod.«se je zaslišal kovinski moški glas enega od spremljevalcev osebe v rumenem.
»GHC11-45-ML, Nathan Gaiyax, kajne?« je z zanimanjem spregovorila oseba z vojaškimi oznakami. »GHC11-45-ML, IME:NATHAN, PRIIMEK:GAIYAX, STATUS: R&D ZAPORNIK« se je oglasil terminal v kotu sobe in začel obdelovati razne podatke.
»Mislim, da bo potreben drugačen pristop, tvoj ni obrodil nikakršnih sadov, Michael.« se je iz sence pojavila ženska v uniformi, »dosedanji neuspehi krotenja njegovih sposobnosti je bilo neuspešno.«
»Ne zanimajo me Vaši komentarji majorka Cappa, želim samo rezultate.«Globok vzdih in izdih, skomig z rameni,:»Res ne vem zakaj se upiraš Nathan. Mi ti želimo pomagati. Tebi in tebi podobnim.«
»Mislim, da imaš za norca Michael.AAAAAAAAARRRRRR!!!!!!«je zavpil Nathan, ko ga je stražar dreznil z električno palico v ledveni del. Globoko dihanje se je slišalo v prostoru, ko je spet spregovoril: »Moje moči se razvijajo iz dneva v dan. Samo vprašanje časa je ko te materialne spone ne bodo več dovolj, dame zadržujejo v tem zaporu.«
»Nathan, pozabljaš, da delamo vse kar je v naših močeh, da bi ti pomagali. Zakaj tega ne sprejmeš?«je zaskrbljeno vprašala majorka.
»Mislim, da že veste odgovor na to vprašanje. Po dogodkih v jarku... kar se mi je zgodilo«, Nathan je srepo pogledal v temo vesolja skozi okno in se zazrl v zvezde tako oddaljene, »hudič, še sam en vem kaj se je natančno zgodilo. Vse kar vem je, da sem se zbudil tu in še sedaj en vem kaj se dogaja...«
»Zato pa ti želimo pomagati, da se spomniš Nathan.« je z mrkim pogledom in resnim glasom dejal nadrejeni od majorke Cappa. »Močno dvomim, da je mučenje tudi ena izmed metod vračanja spomina«je z ognjem v očeh usmeril pogled Nathan v poveljnika.
»Dobro veš zakaj so bila mučenja. 10 mož si pobil, med zadnjim poskusom pobega, KAJ BOŠ REKEL PA NJIHOVIM DRUŽINAM?!?«
Nathan je nemo obnemel, tihe besede so prihajale iz njegovih ust, in kaplje solz so kapljale na tla: »Moj bog, ko bi se spomnil, kaj se je dogajalo, brez vsakega spomina na to morijo.« Nathanov izraz na obrazu se je hipoma spremenil iz obupa v jezo :»Ne vem kaj je bilo in me tudi ne zanima. Sam vem, da so z mano ravnali kot z zverjo.«
»Naredili so kar so morali, da nam nisi pobegnil iz tega kompleksa.«je z resnim glasom govoril poveljnik, »moramo izvedeti kaj se je zgodilo v tistih jarkih. Pa tudi tvoje sposobnosti nam bojo prišle prav, da zmagamo v vojni.«
»Pa o kakšni vojni govoriš!?!?.. Polovica prebivalstva planeta je pomrla zaradi vaših neumnosti?!? « je zavpil Nathan. »Se tukaj sploh kdo zaveda posledic vaših dejanj?«
»Mi imamo svoje ukaze in jih bomo izvršili za vsako ceno. Straža, vrnite zapornika v njegovo celico.«je sledil ukaz.
Nathanove oči so postale bleščeče rdeče in luč v sobi je začela utripati:»Celica me kmalu ne bo mogla več zadrževati. Kaj boš pa potem naredil Michael?«
»Kar bo potrebno, da ostaneš v tej trdnjavi. Odpeljite ga celico takoj!« zaukazal poveljnik Michael, se obrnil proti oknu ter se zastrl v daljavo. Vpitje zapornika Nathana znotraj velikanske vesoljske ladje je preglasil zvok generatorjev krivljenja. Tik preden se je potopila v medprostor, pa je iz nje šinil drobni žarek proti planetu.
sreda, 2. september 2009
Puščoba 2. poglavje, 3. del
Piš puščavskega vetra je kuštral grivo kiberentičnega konja, ko je dirjal skozi sipine s Tassikom na hrbtu. Sloka, visoka postava v črnih oblačilih, z oprtanim dolgim, ozkim mečem je gnala svoje prevozno sredstvo čez sipine po žgočem soncu. »Imam slab občutek glede tele najine pustolovščine, na katero sva se podala Tassik.« je zamomljalo iz Tassikove levice, »Nekaj mi pravi, da nama niso vsega povedali. «. »Tudi mene to skrbi Ičiko. Škof nekaj skriva. V zraku je čutiti veselje borbe, ki prihaja .« je mirno odgovoril Tassik.
»Ustaviva se za par minut,Tassik. Rad bi se razgledal naokoli. Pa tudi ti potrebuješ malo počitka. «
je Ičiko dejal. Konj se je ustavil pod Tassikovim vodstvom in zarazgetal. Tassik je stegnil levo roko proti sipini. Mali obrazek na dlani se je zazrl v daljavo,Tassik pa je naredil krog z iztegnjeno roko okoli sebe. »Nekaj zloveščega se pripravlja v tej smeri, « je Ičiko začel, »Dve močni vojski, ena po številu, ena po zmogljivostih. In boj se bo vnel kmalu tam kamor sva namenjena.« Tassik si je popravil temna očala : »Hm.... ravno na najinem cilju... « in z obema rokama stisnil usnjeni pas uzde. »Kri bo tekla v potokih...., ne vem če se bom lahko dovolj zadržal.« je z rahlim nasmeškom kazal svoje poudarjene podočnike.
»Previdno, da se ne zgubiš v krvavi blodnji. Sam veš, da tvoji rasi ni usojen ne človeški ne svet bitij noči. «je Ičiko z resnim glasom govoril.
Tassik:»Tu pa nastopiš ti, moj Ičiko. Zato pa si moj demon.«
»Mislim, da precenjuješ moje sposobnosti, ampak bom vse dal od sebe, da ne izgubiš nadzora nad sabo, moj gospodar..«
Tassik je obrnil konja v smer prihajajoče borbe, se zazrl v daljavo nato pa konja v galopu pognal naprej proti naslednji sipini. Puščavski veter je zakril vse sledi jezdeca in njegovega konja.
Tihe sipine ob vznožju pogorja Quinto
»ARRRRRGGGGGHHHHHHHH!!!!!!!!!!« je bilo zaslišati krike bojevnikov, ki so pridivjali v jarke, polne pobeljenih kosti. Topovi iz ozadja so uničevali naključne cilje za labirintom jarkov, skopanih kot zadnja linija obrambe vhoda v Mogočno utrdbo. A možje, ki so se znašli v vlogi napadalca se niso zavedali kaj jih čaka.
Prvih nekaj mož, ki se je prebilo skozi minsko polje so imeli že tako oslabljene energijske oklepe, da niso predstavljali nobene nevarnosti za Mišičnjake Zelene milice. Po preboju glavnine mož … klanje....
»Addams, Field, sledita mi!«je zavpil Bob, ko se je prebijal skozi jarek. Trojica se je premikala meter za metrom. V ozadju so se slišali kriki mesarjenih bojevnikov, žvenket energijskih oklepov in ultrazvočnih nožev, ko so se pod vplivom Psihotika borili sami proti sebi.
Bobova dvignjena pest v višini glave, je dala vedeti, da se morata oba za njim ustaviti. Z malim škrlatnim ogledalcem je zlezel na rob ovinka jarka in pogledal. Nič, sama tema in kriki v ozadju.
Svoooš je udarila velikanska pest in izbila ogledalce. Bob je sunkoma skočil nazaj. Trojica je aktivirala energijske oklepe. »Napad Omega3!« je podal Bob. Field in Addams sta se stisnila vsak na svojo stran stene in počepnila, medtem ko je Bob stal. »Hej, bučman! Mislim, da iščeš mene.« je skorajda porogljivo dejal Bob. Mišičnjak, čigar velikanska roka je izbila ogledalce je stopil naprej in se naširoko nasmejal. Njegova mišično nabita postava višine 2 metra je vzela sapo Adadmsu, ko se je pokazal v celoti izza ovinka .»NAJ SE ZABAVA PRIČNE!!« je zarjul in se pognal proti trojici. »STRELJAJ!« se je glasil ukaz. Streli Addamsa so Mišičnjaku razmesarili noge. Padec na tla ga ni ustavil, naprej se poganjal z rokami. Field je nekaj krat ustrelil proti prsim, a je zgrešil. Bzzt, bzzt je dal vedeti Fieldu, da se mu je zaskočil mehanizem puške in hitro potegnil na plan ultrazvočni nož, ki je bledo zasvetil med vibriranjem. Z nameni pokončanja sovraga je skočil naprej , pred Boba in se pognal nad Mišičnjaka. Dobro merjeni udarec s pestjo je Fielda spravil na tla. Mišičnjak se je pognal nad njega. Ječanje energijskega oklepa pod močjo rok Mišičnjaka je Fieldu poganjalo kocine pokonci, ko je z grozo v očeh gledal Zlobni nasmešek mišičastega sovraga.
BUM, tk-tk, BUM, tk-tk, BUM se je oglasilo, ko so streli iz Bobove snajperice zadeli sovražnikovo glavo malo nad levim očesom, spodaj desno v čeljust in v desno oko. Mrtvo razmesarjeno telo je za hip trznilo nato pa obležalo na vklopljenem energijskem oklepu Fielda.
»Zakaj zaboga ga niti takoj pokončal?! Z lahkoto bi me raztrgal, navkljub oklepu« se je jezil Filed ko se je pobiral s tal. »Daj nehaj jamrat, nekje v bližini se skrivata še dva, ki nas bosta napadla,«je med polnjenjem puške govoril Bob, »zato se zberi. Nočem vleči dveh trupel nazaj do kampa.« Prej nasmešek na Addamsovih ustnicah je sedaj poniknil.
Možje so si preverili opremo, nato nadaljevali z Bobom na čelu. 5 metrov za ovinkom jarka je Addams zašepetal:»Mislim, da nas opazujejo. Ima še kdo tak občutek?« Trojica se je ustavila in Field je pogledal na senzorje premika: »Na senzorjih se nič ne vidi. Da nisi še vedno pretresen od prej. Ne bodi paničen. Če senzorji pravijo, da ni ničesar, potem ni ničesar.« »Kaj pa sta potem tisti dve zeleni piki, ki nas gledata?« je Adadms stopil naprej in pokazal z desno roko na oddaljeni točki. »Saj res, kaj je tisto?« dejal Field, malce preden se je pokazala še tretja večja pika. Bob je ob pogledu na tri točke samo zavpil: »SRANJE!!!«, se vrgel na Fielda in ga zbil na tla. Obema je vklopil energijski ščit. Tretja zelena pika je medtem švignila od svojega izhodišča skozi celotno dolžino Adamsove roke in jo razmesarila do nerazpoznavnosti. Kričanje Addamsa je utihnilo, ko je druga zelena pika vstopila skozi usta v njegovo telo. Nekaj sekund in Addams se je zdruznil na tla v mlako mesa, kosti in krvi. »Field, premakni svojo rit za vogal!!« je zavpil Bob, dvignil Fielda in ga porinil naprej.
»Izgleda, da sva našla Tiholazca in Psihotika. Field, Addams je imel granate, kajne?« je začel Gaiyax, ko sta prišla v varno zavetje vogala jarka. »Mislim da. Pa kaj se sploh tu dogaja? Zakaj plavajo ribe okoli naju?«je zbegano odgovoril Field. »Kako to misliš ribe, Field?«je Bob pogledal kamerada, ki se je utapljal na suhem. Pojav dveh zelenih pik mu je dal vedeti, da se ne obeta nič dobrega. Fieldu je prižgal energijski oklep. Ravno ko se je premaknil od mirujočega kamerada z nagnjeno glavo, je tretja zelena pika švignila proti Fieldu in ga razudila. Energijski oklep je dele mrtvega telesa držal skupaj, kot da se ni nič zgodilo.
Gaiyax je stekel do naslednjega ovinka jarka, ko je opazil premikajočo se senco. »Ni časa za razgled, premakni svojo rit, drugače je več ne boš imel.« je pomislil med tekom. Kar naenkrat se je znašel v Svetli dvorani, z dolgo mizo, obloženo z raznimi dišečimi jedmi. Kar naenkrat je postal lačen in zaprašena vojaška uniforma z emitorjem energijskega oklepa so zamenjala baročna oblačila. Sedel je in začel obed. »To je preveč dobro, da bi bilo res.« si je mislil sam pri sebi, ko je jedel pečeno ribo z tržaško omako. Že je stegnil roko, da bi vzel solnico, ko je zagledal rdečega palčka sredi obloženih krožnikov. Ves razburjen je stegnil levo roko kjer je včasih bilo stikalo za vklop energijskega oklepa. Soba je utripnila. Pri sebi je pomislil:»Iluzija... padel sem v past Psihotika. Telo mi govori eno, um drugo. Danes bom zaupal občutkom in nagonom.« Z desnico je posegel tam kjer je bil nekoč njegov ultrazvočni nož in zavihtel nevidno rezilo pred seboj. Soba se je spremenila, zidovi so se začeli topiti in zlovešč glas je spregovoril:»AHAHAHAHAHAHA! Si pa pametnejši od tvojih kolegov. Nekateri so celo svoje življenje podoživeli do svoje prerane smrti. Tudi ti boš.« »Zakaj tako misliš?« podal nož v levo roko, se s hrbtom prislonil na zid in ga zabodel z zamahom. »AHHHHHHHHH!!!!!!!... Tale poteza te bo drago stala! KONEC IGER!!! Čas je za smrt...... HAHAHAHAHAHA!!!!!« je donel odmev zloveščega glasu.
Bob je začutil rezko bolečino v levi rami nato pa ga je pogoltnila tema. Ko je odprl oči je videl visoko osebo oblečeno v temna oblačila. Oseba je z levico držala glavo suhljatega možica in ostalo telo se je borilo za svobodo. »Slasten je Tassik. Čeprav se precej upira, so njegove misli prav slastne, iluzije nasploh.«je spregovorila dlan leve roke. Telo ujetega je naenkrat otrpnilo in udi so obviseli. Oseba je odvrgla truplo kot lutko iz cunj v kot jarka. »Prekleti stvor, tvoje orožje mi je raztrgalo desnico.« je spregovorila oseba in dvignila desno roko, kateri je manjkala dlan s spodnjim delom podlahti. »Izpil bi ti kri, da se obnovim, samo mislim, da mi bo kvečjemu škodilo.« se je oseba obrnila proti drugemu truplu, kateremu so naključno utripale zelene oči in mu zdrobil glavo z umerjeno brco. »Tassik,« se je oglasila leva dlan,»Tale je še živ« in pokazala na Boba. Oseba se je sklonila nad Boba ga pregledal in dejala:»Hudo si ranjen kolega. Tebi ne bom pil krvi, jo sam zadosti potrebuješ. « Bobu se je stemnilo in njegova glava je omahnila.
»Ustaviva se za par minut,Tassik. Rad bi se razgledal naokoli. Pa tudi ti potrebuješ malo počitka. «
je Ičiko dejal. Konj se je ustavil pod Tassikovim vodstvom in zarazgetal. Tassik je stegnil levo roko proti sipini. Mali obrazek na dlani se je zazrl v daljavo,Tassik pa je naredil krog z iztegnjeno roko okoli sebe. »Nekaj zloveščega se pripravlja v tej smeri, « je Ičiko začel, »Dve močni vojski, ena po številu, ena po zmogljivostih. In boj se bo vnel kmalu tam kamor sva namenjena.« Tassik si je popravil temna očala : »Hm.... ravno na najinem cilju... « in z obema rokama stisnil usnjeni pas uzde. »Kri bo tekla v potokih...., ne vem če se bom lahko dovolj zadržal.« je z rahlim nasmeškom kazal svoje poudarjene podočnike.
»Previdno, da se ne zgubiš v krvavi blodnji. Sam veš, da tvoji rasi ni usojen ne človeški ne svet bitij noči. «je Ičiko z resnim glasom govoril.
Tassik:»Tu pa nastopiš ti, moj Ičiko. Zato pa si moj demon.«
»Mislim, da precenjuješ moje sposobnosti, ampak bom vse dal od sebe, da ne izgubiš nadzora nad sabo, moj gospodar..«
Tassik je obrnil konja v smer prihajajoče borbe, se zazrl v daljavo nato pa konja v galopu pognal naprej proti naslednji sipini. Puščavski veter je zakril vse sledi jezdeca in njegovega konja.
Tihe sipine ob vznožju pogorja Quinto
»ARRRRRGGGGGHHHHHHHH!!!!!!!!!!« je bilo zaslišati krike bojevnikov, ki so pridivjali v jarke, polne pobeljenih kosti. Topovi iz ozadja so uničevali naključne cilje za labirintom jarkov, skopanih kot zadnja linija obrambe vhoda v Mogočno utrdbo. A možje, ki so se znašli v vlogi napadalca se niso zavedali kaj jih čaka.
Prvih nekaj mož, ki se je prebilo skozi minsko polje so imeli že tako oslabljene energijske oklepe, da niso predstavljali nobene nevarnosti za Mišičnjake Zelene milice. Po preboju glavnine mož … klanje....
»Addams, Field, sledita mi!«je zavpil Bob, ko se je prebijal skozi jarek. Trojica se je premikala meter za metrom. V ozadju so se slišali kriki mesarjenih bojevnikov, žvenket energijskih oklepov in ultrazvočnih nožev, ko so se pod vplivom Psihotika borili sami proti sebi.
Bobova dvignjena pest v višini glave, je dala vedeti, da se morata oba za njim ustaviti. Z malim škrlatnim ogledalcem je zlezel na rob ovinka jarka in pogledal. Nič, sama tema in kriki v ozadju.
Svoooš je udarila velikanska pest in izbila ogledalce. Bob je sunkoma skočil nazaj. Trojica je aktivirala energijske oklepe. »Napad Omega3!« je podal Bob. Field in Addams sta se stisnila vsak na svojo stran stene in počepnila, medtem ko je Bob stal. »Hej, bučman! Mislim, da iščeš mene.« je skorajda porogljivo dejal Bob. Mišičnjak, čigar velikanska roka je izbila ogledalce je stopil naprej in se naširoko nasmejal. Njegova mišično nabita postava višine 2 metra je vzela sapo Adadmsu, ko se je pokazal v celoti izza ovinka .»NAJ SE ZABAVA PRIČNE!!« je zarjul in se pognal proti trojici. »STRELJAJ!« se je glasil ukaz. Streli Addamsa so Mišičnjaku razmesarili noge. Padec na tla ga ni ustavil, naprej se poganjal z rokami. Field je nekaj krat ustrelil proti prsim, a je zgrešil. Bzzt, bzzt je dal vedeti Fieldu, da se mu je zaskočil mehanizem puške in hitro potegnil na plan ultrazvočni nož, ki je bledo zasvetil med vibriranjem. Z nameni pokončanja sovraga je skočil naprej , pred Boba in se pognal nad Mišičnjaka. Dobro merjeni udarec s pestjo je Fielda spravil na tla. Mišičnjak se je pognal nad njega. Ječanje energijskega oklepa pod močjo rok Mišičnjaka je Fieldu poganjalo kocine pokonci, ko je z grozo v očeh gledal Zlobni nasmešek mišičastega sovraga.
BUM, tk-tk, BUM, tk-tk, BUM se je oglasilo, ko so streli iz Bobove snajperice zadeli sovražnikovo glavo malo nad levim očesom, spodaj desno v čeljust in v desno oko. Mrtvo razmesarjeno telo je za hip trznilo nato pa obležalo na vklopljenem energijskem oklepu Fielda.
»Zakaj zaboga ga niti takoj pokončal?! Z lahkoto bi me raztrgal, navkljub oklepu« se je jezil Filed ko se je pobiral s tal. »Daj nehaj jamrat, nekje v bližini se skrivata še dva, ki nas bosta napadla,«je med polnjenjem puške govoril Bob, »zato se zberi. Nočem vleči dveh trupel nazaj do kampa.« Prej nasmešek na Addamsovih ustnicah je sedaj poniknil.
Možje so si preverili opremo, nato nadaljevali z Bobom na čelu. 5 metrov za ovinkom jarka je Addams zašepetal:»Mislim, da nas opazujejo. Ima še kdo tak občutek?« Trojica se je ustavila in Field je pogledal na senzorje premika: »Na senzorjih se nič ne vidi. Da nisi še vedno pretresen od prej. Ne bodi paničen. Če senzorji pravijo, da ni ničesar, potem ni ničesar.« »Kaj pa sta potem tisti dve zeleni piki, ki nas gledata?« je Adadms stopil naprej in pokazal z desno roko na oddaljeni točki. »Saj res, kaj je tisto?« dejal Field, malce preden se je pokazala še tretja večja pika. Bob je ob pogledu na tri točke samo zavpil: »SRANJE!!!«, se vrgel na Fielda in ga zbil na tla. Obema je vklopil energijski ščit. Tretja zelena pika je medtem švignila od svojega izhodišča skozi celotno dolžino Adamsove roke in jo razmesarila do nerazpoznavnosti. Kričanje Addamsa je utihnilo, ko je druga zelena pika vstopila skozi usta v njegovo telo. Nekaj sekund in Addams se je zdruznil na tla v mlako mesa, kosti in krvi. »Field, premakni svojo rit za vogal!!« je zavpil Bob, dvignil Fielda in ga porinil naprej.
»Izgleda, da sva našla Tiholazca in Psihotika. Field, Addams je imel granate, kajne?« je začel Gaiyax, ko sta prišla v varno zavetje vogala jarka. »Mislim da. Pa kaj se sploh tu dogaja? Zakaj plavajo ribe okoli naju?«je zbegano odgovoril Field. »Kako to misliš ribe, Field?«je Bob pogledal kamerada, ki se je utapljal na suhem. Pojav dveh zelenih pik mu je dal vedeti, da se ne obeta nič dobrega. Fieldu je prižgal energijski oklep. Ravno ko se je premaknil od mirujočega kamerada z nagnjeno glavo, je tretja zelena pika švignila proti Fieldu in ga razudila. Energijski oklep je dele mrtvega telesa držal skupaj, kot da se ni nič zgodilo.
Gaiyax je stekel do naslednjega ovinka jarka, ko je opazil premikajočo se senco. »Ni časa za razgled, premakni svojo rit, drugače je več ne boš imel.« je pomislil med tekom. Kar naenkrat se je znašel v Svetli dvorani, z dolgo mizo, obloženo z raznimi dišečimi jedmi. Kar naenkrat je postal lačen in zaprašena vojaška uniforma z emitorjem energijskega oklepa so zamenjala baročna oblačila. Sedel je in začel obed. »To je preveč dobro, da bi bilo res.« si je mislil sam pri sebi, ko je jedel pečeno ribo z tržaško omako. Že je stegnil roko, da bi vzel solnico, ko je zagledal rdečega palčka sredi obloženih krožnikov. Ves razburjen je stegnil levo roko kjer je včasih bilo stikalo za vklop energijskega oklepa. Soba je utripnila. Pri sebi je pomislil:»Iluzija... padel sem v past Psihotika. Telo mi govori eno, um drugo. Danes bom zaupal občutkom in nagonom.« Z desnico je posegel tam kjer je bil nekoč njegov ultrazvočni nož in zavihtel nevidno rezilo pred seboj. Soba se je spremenila, zidovi so se začeli topiti in zlovešč glas je spregovoril:»AHAHAHAHAHAHA! Si pa pametnejši od tvojih kolegov. Nekateri so celo svoje življenje podoživeli do svoje prerane smrti. Tudi ti boš.« »Zakaj tako misliš?« podal nož v levo roko, se s hrbtom prislonil na zid in ga zabodel z zamahom. »AHHHHHHHHH!!!!!!!... Tale poteza te bo drago stala! KONEC IGER!!! Čas je za smrt...... HAHAHAHAHAHA!!!!!« je donel odmev zloveščega glasu.
Bob je začutil rezko bolečino v levi rami nato pa ga je pogoltnila tema. Ko je odprl oči je videl visoko osebo oblečeno v temna oblačila. Oseba je z levico držala glavo suhljatega možica in ostalo telo se je borilo za svobodo. »Slasten je Tassik. Čeprav se precej upira, so njegove misli prav slastne, iluzije nasploh.«je spregovorila dlan leve roke. Telo ujetega je naenkrat otrpnilo in udi so obviseli. Oseba je odvrgla truplo kot lutko iz cunj v kot jarka. »Prekleti stvor, tvoje orožje mi je raztrgalo desnico.« je spregovorila oseba in dvignila desno roko, kateri je manjkala dlan s spodnjim delom podlahti. »Izpil bi ti kri, da se obnovim, samo mislim, da mi bo kvečjemu škodilo.« se je oseba obrnila proti drugemu truplu, kateremu so naključno utripale zelene oči in mu zdrobil glavo z umerjeno brco. »Tassik,« se je oglasila leva dlan,»Tale je še živ« in pokazala na Boba. Oseba se je sklonila nad Boba ga pregledal in dejala:»Hudo si ranjen kolega. Tebi ne bom pil krvi, jo sam zadosti potrebuješ. « Bobu se je stemnilo in njegova glava je omahnila.
petek, 7. avgust 2009
Puščoba 2. poglavje, 2. del
Na vrh kamnitega stopnišča,
iz peščenih blokov sestavljenega,
prepojenih s potom sužnjev davno pozabljenih,
stoji prestol pozabljenega vladarja.
Na prestolu, pozabljen od ljudi, bogov, vesolja,
sedi Cesar, poslednji vladar Zemlje.
Sam na prestolu vlada temi in tišini,
v svoji ladji mogočni,
zasidrani v orbiti Neptuna.
Tihi koraki, malih, nežnih nožic ženske postave,
prekinejo Cesarjev spanec, lahkotno premikajoči po stopnišču do prestola.
»Dragi moj Cesar, pripravljena sem na gostijo življenja.« spregovori Anouk,
edina ljubezen, sreča pozabljenega Cesarja.
Cesar odpre svoje temne oke, obarvane rdeče,
s trudom pogleda svojo ljubezen Anouk,
bolečina boja ljubezni in nagona,
razjeda ga od znotraj.
»Anouk, ljubezen moja, ne smem jesti.
Brez tebe, tu osamljen v vesolju, zblaznim brez truda.«
Anouk nežno objame suho telo svojega izvoljenega,
previdno mu sede v naročje.
»Brez mene obstajati prenehal boš, brez tebe moja ljubezen bolečina postane «,
Anouk nagovori suho truplo, sleče oblačila.
Poljub smrti to postane, ko Cesar zasadi svoje čekane v nežno meso Anouk,
z naglico srka njeno življenjsko tekočino.
»Naužij se sokov mojega telesa, ljubezen moja«,
tiho spregovori Anouk, bledečih lic.
Glasno zarjul, je Cesar, okrvavljenih zob.
Zloben pogled na nepremično Anouk,
vrat z ranicama krvavečima,
poteze obraza spremeni iz zlobe v obraz zaskrbljenega, nežnega ljubimca.
»Anouk, Anouk, ljubezen moja, oprosti mi za bolečine.
Ne morem več, ljubezen močnejša od nagona je.«
z milim pogledom Cesar gleda, ko se rdečica vrača v lica svoje ljubljene.
Ljubezen njegova z nežnim premikom glave zazre se v oči ljubljenega,
»Ne želim se ločiti od tebe, predragi moj. Počivaj sedaj.«
Golo telo Anouk hitro ogrne škrlatna tančica,
poljub strasten, kot prvi poljub prave ljubezni, odda ljubimcu svojemu.
Cesar, okrepljen od hranjenja, počasi vstane,
tiho se prikrade Anouk od zadaj,
nežen objem okoli pasu,
roka previdno pogladi trebuh.
Poljub dveh ljubimcev,
vidno vrača mu življenje v mrtvo telo.
Pogled zaljubljencev razkriva globoko ljubezen,
ki nikoli ne izgori.
»Pojdiva, sprehodiva se malce po najinem domu.«
spregovori Cesar, nežno držeč Anouk za roko.
Aonuk mu sledi, hitro poljub na lica da,
Cesarjeva roka sedaj objeta je z Anouk.
»Kako lep razgled na vesolje,
polno skrivnosti neodkritih še.«
je švignila misel skozi Anoukino glavo,
ko zrla sta skozi okno v prostrano vesolje.
Komet, prifrčal je mimo ladje,
jo lahno je zazibal,
Anouk še tesneje objame Cesarja,
svojega ljubimca .
iz peščenih blokov sestavljenega,
prepojenih s potom sužnjev davno pozabljenih,
stoji prestol pozabljenega vladarja.
Na prestolu, pozabljen od ljudi, bogov, vesolja,
sedi Cesar, poslednji vladar Zemlje.
Sam na prestolu vlada temi in tišini,
v svoji ladji mogočni,
zasidrani v orbiti Neptuna.
Tihi koraki, malih, nežnih nožic ženske postave,
prekinejo Cesarjev spanec, lahkotno premikajoči po stopnišču do prestola.
»Dragi moj Cesar, pripravljena sem na gostijo življenja.« spregovori Anouk,
edina ljubezen, sreča pozabljenega Cesarja.
Cesar odpre svoje temne oke, obarvane rdeče,
s trudom pogleda svojo ljubezen Anouk,
bolečina boja ljubezni in nagona,
razjeda ga od znotraj.
»Anouk, ljubezen moja, ne smem jesti.
Brez tebe, tu osamljen v vesolju, zblaznim brez truda.«
Anouk nežno objame suho telo svojega izvoljenega,
previdno mu sede v naročje.
»Brez mene obstajati prenehal boš, brez tebe moja ljubezen bolečina postane «,
Anouk nagovori suho truplo, sleče oblačila.
Poljub smrti to postane, ko Cesar zasadi svoje čekane v nežno meso Anouk,
z naglico srka njeno življenjsko tekočino.
»Naužij se sokov mojega telesa, ljubezen moja«,
tiho spregovori Anouk, bledečih lic.
Glasno zarjul, je Cesar, okrvavljenih zob.
Zloben pogled na nepremično Anouk,
vrat z ranicama krvavečima,
poteze obraza spremeni iz zlobe v obraz zaskrbljenega, nežnega ljubimca.
»Anouk, Anouk, ljubezen moja, oprosti mi za bolečine.
Ne morem več, ljubezen močnejša od nagona je.«
z milim pogledom Cesar gleda, ko se rdečica vrača v lica svoje ljubljene.
Ljubezen njegova z nežnim premikom glave zazre se v oči ljubljenega,
»Ne želim se ločiti od tebe, predragi moj. Počivaj sedaj.«
Golo telo Anouk hitro ogrne škrlatna tančica,
poljub strasten, kot prvi poljub prave ljubezni, odda ljubimcu svojemu.
Cesar, okrepljen od hranjenja, počasi vstane,
tiho se prikrade Anouk od zadaj,
nežen objem okoli pasu,
roka previdno pogladi trebuh.
Poljub dveh ljubimcev,
vidno vrača mu življenje v mrtvo telo.
Pogled zaljubljencev razkriva globoko ljubezen,
ki nikoli ne izgori.
»Pojdiva, sprehodiva se malce po najinem domu.«
spregovori Cesar, nežno držeč Anouk za roko.
Aonuk mu sledi, hitro poljub na lica da,
Cesarjeva roka sedaj objeta je z Anouk.
»Kako lep razgled na vesolje,
polno skrivnosti neodkritih še.«
je švignila misel skozi Anoukino glavo,
ko zrla sta skozi okno v prostrano vesolje.
Komet, prifrčal je mimo ladje,
jo lahno je zazibal,
Anouk še tesneje objame Cesarja,
svojega ljubimca .
ponedeljek, 13. julij 2009
Puščoba 2. poglavje, 1. del
Lepo pozdravljeni.
Po dolgem času spet objavljam novo stran zgodb, ki sem jo spisal. Nažalost so se moje študijske obveznosti precej zavlekle in do sedaj nisem imel časa za pisanje.
Upam, da boste uživali v branju.
Spremembe so vitalnega pomena za razvoj tako posameznika kot tudi okolice. Leta 2103 je človeštvo slavilo. Napredek v nanotehnologiji omogočil izdelavo nanitov, nekaj atomov velike stroje. S pomočjo nanitov je se začela nova era napredka, novih materialov in načinov zdravljenja raznih bolezni. Svet skupščine Združenih narodov je v nekaj mesecih prepovedal uporabo nanitov v namene izboljšanja psihofizičnih sposobnosti ljudi. Čeprav so bile podpisnice povečini vse članice, pa se je v šušljajo, da nekatere dežele vseeno prikrito razvijajo tudi to možnost. Najbolj intenzivne raziskave so seveda izvajale ZDA, povečini z izgovorom, da iščejo nove načine zdravljenja.
Ameriški vojaški red Rangerji, so bili preoblikovani v poskusno enoto, na katerih članih so izvajali te poskuse. Začetni rezultati so bili porazni in veliko pripadnikov je umrlo v zelo barvitih psihičnih epizodah, ko so si vzeli življenje, potem ko so pobili 50 živih bitij. Te zagonetke ni uspelo razvozljati nikomur. Zaradi prevelikega rizika so na projektu izboljšanja sposobnosti prenehali, vsaj uradno.
Eddie “Fish“ Flanngan, je bil dolgoletni poveljnik Rangerjev. Bil je skrajno ponosen na uspehe svojih mož. Ampak nekega dne pa se je zgodilo nekaj kar je zaznamovalo zgodovino ameriške vojske. Celotni red Rangerjev se je uprl tedanji politiki ameriške vojske, ki je z represivnimi akcijami slabil Rangerje. 4. maja 2122 je Pentagon II dobil uradno obvestilo, da so Rangerji postali samostojna in povsem neodvisna skupina najemnikov. Vodstvo je nemudoma začelo z iskalno akcijo pobeglega reda, a vsak poskus je bil zaman. Vsi sledovi so vodili v slepo ulico. S časoma je bilo vodstvo primorano podati uradno odločitev ter razpustiti red Rangerjev. V v približno enakem času objave so agenti skrivnih služb širom sveta začeli dobivati poročila o aktivnostih skrivnostne skupine imenovane Zelen milica. Po poročilih naj bi bila to najemniška vojska, katere člani imajo svojevrstne sposobnosti, od povečane fizične moči, nočnega vida in psihičnih sposobnosti.
Večerna ura, 2 kilometra pred ciljem.
„Gospoda, ob 22.00 boste napadli področje prerito z jarki, polnimi pastmi in pripadniki Zelene milice.“ je Rottwassen s prstom kazal po zemljevidu poveljnikom enot. „Bodi te previdni. Ti zlodeji delujejo v skupinah po tri in ena sama skupina je sposobna uničiti izredno veliko nasprotnikov. Njihova taktika se spreminja iz situacije v situacijo zato bodite izjemno previdni. Zaradi njihovega načina napada predlagam, da napadate v valovih in uničite najprej psihotika. On vam lahko zmeša misli in naščuva kamerade drug proti drugemu. Iz starih poročil neke obveščevalne agencije vam lahko povem, da mišičnjaku zmanjka moči po 30 minutah akcije. Najbolj nevaren je tiholazec z nočnim vidom. Iz njegovih pasti se ne boste mogli sami rešiti in najverjetneje vas bo prej ubil preden sploh zavpijete na pomoč. Zato POZOR! Opravka imate z zelo nevarnim sovražnikom. Naj vas vodi božja previdnost. Prosto!“ je nagovoril Rotwassen može pred bojem.
Po dolgem času spet objavljam novo stran zgodb, ki sem jo spisal. Nažalost so se moje študijske obveznosti precej zavlekle in do sedaj nisem imel časa za pisanje.
Upam, da boste uživali v branju.
Spremembe so vitalnega pomena za razvoj tako posameznika kot tudi okolice. Leta 2103 je človeštvo slavilo. Napredek v nanotehnologiji omogočil izdelavo nanitov, nekaj atomov velike stroje. S pomočjo nanitov je se začela nova era napredka, novih materialov in načinov zdravljenja raznih bolezni. Svet skupščine Združenih narodov je v nekaj mesecih prepovedal uporabo nanitov v namene izboljšanja psihofizičnih sposobnosti ljudi. Čeprav so bile podpisnice povečini vse članice, pa se je v šušljajo, da nekatere dežele vseeno prikrito razvijajo tudi to možnost. Najbolj intenzivne raziskave so seveda izvajale ZDA, povečini z izgovorom, da iščejo nove načine zdravljenja.
Ameriški vojaški red Rangerji, so bili preoblikovani v poskusno enoto, na katerih članih so izvajali te poskuse. Začetni rezultati so bili porazni in veliko pripadnikov je umrlo v zelo barvitih psihičnih epizodah, ko so si vzeli življenje, potem ko so pobili 50 živih bitij. Te zagonetke ni uspelo razvozljati nikomur. Zaradi prevelikega rizika so na projektu izboljšanja sposobnosti prenehali, vsaj uradno.
Eddie “Fish“ Flanngan, je bil dolgoletni poveljnik Rangerjev. Bil je skrajno ponosen na uspehe svojih mož. Ampak nekega dne pa se je zgodilo nekaj kar je zaznamovalo zgodovino ameriške vojske. Celotni red Rangerjev se je uprl tedanji politiki ameriške vojske, ki je z represivnimi akcijami slabil Rangerje. 4. maja 2122 je Pentagon II dobil uradno obvestilo, da so Rangerji postali samostojna in povsem neodvisna skupina najemnikov. Vodstvo je nemudoma začelo z iskalno akcijo pobeglega reda, a vsak poskus je bil zaman. Vsi sledovi so vodili v slepo ulico. S časoma je bilo vodstvo primorano podati uradno odločitev ter razpustiti red Rangerjev. V v približno enakem času objave so agenti skrivnih služb širom sveta začeli dobivati poročila o aktivnostih skrivnostne skupine imenovane Zelen milica. Po poročilih naj bi bila to najemniška vojska, katere člani imajo svojevrstne sposobnosti, od povečane fizične moči, nočnega vida in psihičnih sposobnosti.
Večerna ura, 2 kilometra pred ciljem.
„Gospoda, ob 22.00 boste napadli področje prerito z jarki, polnimi pastmi in pripadniki Zelene milice.“ je Rottwassen s prstom kazal po zemljevidu poveljnikom enot. „Bodi te previdni. Ti zlodeji delujejo v skupinah po tri in ena sama skupina je sposobna uničiti izredno veliko nasprotnikov. Njihova taktika se spreminja iz situacije v situacijo zato bodite izjemno previdni. Zaradi njihovega načina napada predlagam, da napadate v valovih in uničite najprej psihotika. On vam lahko zmeša misli in naščuva kamerade drug proti drugemu. Iz starih poročil neke obveščevalne agencije vam lahko povem, da mišičnjaku zmanjka moči po 30 minutah akcije. Najbolj nevaren je tiholazec z nočnim vidom. Iz njegovih pasti se ne boste mogli sami rešiti in najverjetneje vas bo prej ubil preden sploh zavpijete na pomoč. Zato POZOR! Opravka imate z zelo nevarnim sovražnikom. Naj vas vodi božja previdnost. Prosto!“ je nagovoril Rotwassen može pred bojem.
Naročite se na:
Objave (Atom)