Puščoba 2. poglavje, 2. del

Na vrh kamnitega stopnišča,
iz peščenih blokov sestavljenega,
prepojenih s potom sužnjev davno pozabljenih,
stoji prestol pozabljenega vladarja.

Na prestolu, pozabljen od ljudi, bogov, vesolja,
sedi Cesar, poslednji vladar Zemlje.
Sam na prestolu vlada temi in tišini,
v svoji ladji mogočni,
zasidrani v orbiti Neptuna.

Tihi koraki, malih, nežnih nožic ženske postave,
prekinejo Cesarjev spanec, lahkotno premikajoči po stopnišču do prestola.
»Dragi moj Cesar, pripravljena sem na gostijo življenja.« spregovori Anouk,
edina ljubezen, sreča pozabljenega Cesarja.

Cesar odpre svoje temne oke, obarvane rdeče,
s trudom pogleda svojo ljubezen Anouk,
bolečina boja ljubezni in nagona,
razjeda ga od znotraj.

»Anouk, ljubezen moja, ne smem jesti.
Brez tebe, tu osamljen v vesolju, zblaznim brez truda.«
Anouk nežno objame suho telo svojega izvoljenega,
previdno mu sede v naročje.
»Brez mene obstajati prenehal boš, brez tebe moja ljubezen bolečina postane «,
Anouk nagovori suho truplo, sleče oblačila.

Poljub smrti to postane, ko Cesar zasadi svoje čekane v nežno meso Anouk,
z naglico srka njeno življenjsko tekočino.
»Naužij se sokov mojega telesa, ljubezen moja«,
tiho spregovori Anouk, bledečih lic.

Glasno zarjul, je Cesar, okrvavljenih zob.
Zloben pogled na nepremično Anouk,
vrat z ranicama krvavečima,
poteze obraza spremeni iz zlobe v obraz zaskrbljenega, nežnega ljubimca.

»Anouk, Anouk, ljubezen moja, oprosti mi za bolečine.
Ne morem več, ljubezen močnejša od nagona je.«
z milim pogledom Cesar gleda, ko se rdečica vrača v lica svoje ljubljene.

Ljubezen njegova z nežnim premikom glave zazre se v oči ljubljenega,
»Ne želim se ločiti od tebe, predragi moj. Počivaj sedaj.«
Golo telo Anouk hitro ogrne škrlatna tančica,
poljub strasten, kot prvi poljub prave ljubezni, odda ljubimcu svojemu.

Cesar, okrepljen od hranjenja, počasi vstane,
tiho se prikrade Anouk od zadaj,
nežen objem okoli pasu,
roka previdno pogladi trebuh.

Poljub dveh ljubimcev,
vidno vrača mu življenje v mrtvo telo.
Pogled zaljubljencev razkriva globoko ljubezen,
ki nikoli ne izgori.

»Pojdiva, sprehodiva se malce po najinem domu.«
spregovori Cesar, nežno držeč Anouk za roko.
Aonuk mu sledi, hitro poljub na lica da,
Cesarjeva roka sedaj objeta je z Anouk.

»Kako lep razgled na vesolje,
polno skrivnosti neodkritih še.«
je švignila misel skozi Anoukino glavo,
ko zrla sta skozi okno v prostrano vesolje.

Komet, prifrčal je mimo ladje,
jo lahno je zazibal,
Anouk še tesneje objame Cesarja,
svojega ljubimca .