Puščoba 2. poglavje, 3. del

Piš puščavskega vetra je kuštral grivo kiberentičnega konja, ko je dirjal skozi sipine s Tassikom na hrbtu. Sloka, visoka postava v črnih oblačilih, z oprtanim dolgim, ozkim mečem je gnala svoje prevozno sredstvo čez sipine po žgočem soncu. »Imam slab občutek glede tele najine pustolovščine, na katero sva se podala Tassik.« je zamomljalo iz Tassikove levice, »Nekaj mi pravi, da nama niso vsega povedali. «. »Tudi mene to skrbi Ičiko. Škof nekaj skriva. V zraku je čutiti veselje borbe, ki prihaja .« je mirno odgovoril Tassik.
»Ustaviva se za par minut,Tassik. Rad bi se razgledal naokoli. Pa tudi ti potrebuješ malo počitka. «
je Ičiko dejal. Konj se je ustavil pod Tassikovim vodstvom in zarazgetal. Tassik je stegnil levo roko proti sipini. Mali obrazek na dlani se je zazrl v daljavo,Tassik pa je naredil krog z iztegnjeno roko okoli sebe. »Nekaj zloveščega se pripravlja v tej smeri, « je Ičiko začel, »Dve močni vojski, ena po številu, ena po zmogljivostih. In boj se bo vnel kmalu tam kamor sva namenjena.« Tassik si je popravil temna očala : »Hm.... ravno na najinem cilju... « in z obema rokama stisnil usnjeni pas uzde. »Kri bo tekla v potokih...., ne vem če se bom lahko dovolj zadržal.« je z rahlim nasmeškom kazal svoje poudarjene podočnike.
»Previdno, da se ne zgubiš v krvavi blodnji. Sam veš, da tvoji rasi ni usojen ne človeški ne svet bitij noči. «je Ičiko z resnim glasom govoril.
Tassik:»Tu pa nastopiš ti, moj Ičiko. Zato pa si moj demon.«
»Mislim, da precenjuješ moje sposobnosti, ampak bom vse dal od sebe, da ne izgubiš nadzora nad sabo, moj gospodar..«
Tassik je obrnil konja v smer prihajajoče borbe, se zazrl v daljavo nato pa konja v galopu pognal naprej proti naslednji sipini. Puščavski veter je zakril vse sledi jezdeca in njegovega konja.





Tihe sipine ob vznožju pogorja Quinto

»ARRRRRGGGGGHHHHHHHH!!!!!!!!!!« je bilo zaslišati krike bojevnikov, ki so pridivjali v jarke, polne pobeljenih kosti. Topovi iz ozadja so uničevali naključne cilje za labirintom jarkov, skopanih kot zadnja linija obrambe vhoda v Mogočno utrdbo. A možje, ki so se znašli v vlogi napadalca se niso zavedali kaj jih čaka.
Prvih nekaj mož, ki se je prebilo skozi minsko polje so imeli že tako oslabljene energijske oklepe, da niso predstavljali nobene nevarnosti za Mišičnjake Zelene milice. Po preboju glavnine mož … klanje....

»Addams, Field, sledita mi!«je zavpil Bob, ko se je prebijal skozi jarek. Trojica se je premikala meter za metrom. V ozadju so se slišali kriki mesarjenih bojevnikov, žvenket energijskih oklepov in ultrazvočnih nožev, ko so se pod vplivom Psihotika borili sami proti sebi.
Bobova dvignjena pest v višini glave, je dala vedeti, da se morata oba za njim ustaviti. Z malim škrlatnim ogledalcem je zlezel na rob ovinka jarka in pogledal. Nič, sama tema in kriki v ozadju.
Svoooš je udarila velikanska pest in izbila ogledalce. Bob je sunkoma skočil nazaj. Trojica je aktivirala energijske oklepe. »Napad Omega3!« je podal Bob. Field in Addams sta se stisnila vsak na svojo stran stene in počepnila, medtem ko je Bob stal. »Hej, bučman! Mislim, da iščeš mene.« je skorajda porogljivo dejal Bob. Mišičnjak, čigar velikanska roka je izbila ogledalce je stopil naprej in se naširoko nasmejal. Njegova mišično nabita postava višine 2 metra je vzela sapo Adadmsu, ko se je pokazal v celoti izza ovinka .»NAJ SE ZABAVA PRIČNE!!« je zarjul in se pognal proti trojici. »STRELJAJ!« se je glasil ukaz. Streli Addamsa so Mišičnjaku razmesarili noge. Padec na tla ga ni ustavil, naprej se poganjal z rokami. Field je nekaj krat ustrelil proti prsim, a je zgrešil. Bzzt, bzzt je dal vedeti Fieldu, da se mu je zaskočil mehanizem puške in hitro potegnil na plan ultrazvočni nož, ki je bledo zasvetil med vibriranjem. Z nameni pokončanja sovraga je skočil naprej , pred Boba in se pognal nad Mišičnjaka. Dobro merjeni udarec s pestjo je Fielda spravil na tla. Mišičnjak se je pognal nad njega. Ječanje energijskega oklepa pod močjo rok Mišičnjaka je Fieldu poganjalo kocine pokonci, ko je z grozo v očeh gledal Zlobni nasmešek mišičastega sovraga.

BUM, tk-tk, BUM, tk-tk, BUM se je oglasilo, ko so streli iz Bobove snajperice zadeli sovražnikovo glavo malo nad levim očesom, spodaj desno v čeljust in v desno oko. Mrtvo razmesarjeno telo je za hip trznilo nato pa obležalo na vklopljenem energijskem oklepu Fielda.

»Zakaj zaboga ga niti takoj pokončal?! Z lahkoto bi me raztrgal, navkljub oklepu« se je jezil Filed ko se je pobiral s tal. »Daj nehaj jamrat, nekje v bližini se skrivata še dva, ki nas bosta napadla,«je med polnjenjem puške govoril Bob, »zato se zberi. Nočem vleči dveh trupel nazaj do kampa.« Prej nasmešek na Addamsovih ustnicah je sedaj poniknil.

Možje so si preverili opremo, nato nadaljevali z Bobom na čelu. 5 metrov za ovinkom jarka je Addams zašepetal:»Mislim, da nas opazujejo. Ima še kdo tak občutek?« Trojica se je ustavila in Field je pogledal na senzorje premika: »Na senzorjih se nič ne vidi. Da nisi še vedno pretresen od prej. Ne bodi paničen. Če senzorji pravijo, da ni ničesar, potem ni ničesar.« »Kaj pa sta potem tisti dve zeleni piki, ki nas gledata?« je Adadms stopil naprej in pokazal z desno roko na oddaljeni točki. »Saj res, kaj je tisto?« dejal Field, malce preden se je pokazala še tretja večja pika. Bob je ob pogledu na tri točke samo zavpil: »SRANJE!!!«, se vrgel na Fielda in ga zbil na tla. Obema je vklopil energijski ščit. Tretja zelena pika je medtem švignila od svojega izhodišča skozi celotno dolžino Adamsove roke in jo razmesarila do nerazpoznavnosti. Kričanje Addamsa je utihnilo, ko je druga zelena pika vstopila skozi usta v njegovo telo. Nekaj sekund in Addams se je zdruznil na tla v mlako mesa, kosti in krvi. »Field, premakni svojo rit za vogal!!« je zavpil Bob, dvignil Fielda in ga porinil naprej.




»Izgleda, da sva našla Tiholazca in Psihotika. Field, Addams je imel granate, kajne?« je začel Gaiyax, ko sta prišla v varno zavetje vogala jarka. »Mislim da. Pa kaj se sploh tu dogaja? Zakaj plavajo ribe okoli naju?«je zbegano odgovoril Field. »Kako to misliš ribe, Field?«je Bob pogledal kamerada, ki se je utapljal na suhem. Pojav dveh zelenih pik mu je dal vedeti, da se ne obeta nič dobrega. Fieldu je prižgal energijski oklep. Ravno ko se je premaknil od mirujočega kamerada z nagnjeno glavo, je tretja zelena pika švignila proti Fieldu in ga razudila. Energijski oklep je dele mrtvega telesa držal skupaj, kot da se ni nič zgodilo.
Gaiyax je stekel do naslednjega ovinka jarka, ko je opazil premikajočo se senco. »Ni časa za razgled, premakni svojo rit, drugače je več ne boš imel.« je pomislil med tekom. Kar naenkrat se je znašel v Svetli dvorani, z dolgo mizo, obloženo z raznimi dišečimi jedmi. Kar naenkrat je postal lačen in zaprašena vojaška uniforma z emitorjem energijskega oklepa so zamenjala baročna oblačila. Sedel je in začel obed. »To je preveč dobro, da bi bilo res.« si je mislil sam pri sebi, ko je jedel pečeno ribo z tržaško omako. Že je stegnil roko, da bi vzel solnico, ko je zagledal rdečega palčka sredi obloženih krožnikov. Ves razburjen je stegnil levo roko kjer je včasih bilo stikalo za vklop energijskega oklepa. Soba je utripnila. Pri sebi je pomislil:»Iluzija... padel sem v past Psihotika. Telo mi govori eno, um drugo. Danes bom zaupal občutkom in nagonom.« Z desnico je posegel tam kjer je bil nekoč njegov ultrazvočni nož in zavihtel nevidno rezilo pred seboj. Soba se je spremenila, zidovi so se začeli topiti in zlovešč glas je spregovoril:»AHAHAHAHAHAHA! Si pa pametnejši od tvojih kolegov. Nekateri so celo svoje življenje podoživeli do svoje prerane smrti. Tudi ti boš.« »Zakaj tako misliš?« podal nož v levo roko, se s hrbtom prislonil na zid in ga zabodel z zamahom. »AHHHHHHHHH!!!!!!!... Tale poteza te bo drago stala! KONEC IGER!!! Čas je za smrt...... HAHAHAHAHAHA!!!!!« je donel odmev zloveščega glasu.
Bob je začutil rezko bolečino v levi rami nato pa ga je pogoltnila tema. Ko je odprl oči je videl visoko osebo oblečeno v temna oblačila. Oseba je z levico držala glavo suhljatega možica in ostalo telo se je borilo za svobodo. »Slasten je Tassik. Čeprav se precej upira, so njegove misli prav slastne, iluzije nasploh.«je spregovorila dlan leve roke. Telo ujetega je naenkrat otrpnilo in udi so obviseli. Oseba je odvrgla truplo kot lutko iz cunj v kot jarka. »Prekleti stvor, tvoje orožje mi je raztrgalo desnico.« je spregovorila oseba in dvignila desno roko, kateri je manjkala dlan s spodnjim delom podlahti. »Izpil bi ti kri, da se obnovim, samo mislim, da mi bo kvečjemu škodilo.« se je oseba obrnila proti drugemu truplu, kateremu so naključno utripale zelene oči in mu zdrobil glavo z umerjeno brco. »Tassik,« se je oglasila leva dlan,»Tale je še živ« in pokazala na Boba. Oseba se je sklonila nad Boba ga pregledal in dejala:»Hudo si ranjen kolega. Tebi ne bom pil krvi, jo sam zadosti potrebuješ. « Bobu se je stemnilo in njegova glava je omahnila.