Puščoba, 2. poglavje, 6.del

Lepo pozdravljeni.

Vihar izpitov se je polegel in sem spet imel čas nekaj novega spisati.
Še vedno iščem lektorja, ki bi mi lektoriral besedila. Upam, da bom lahko prešel na tempo ene nove objave na teden. Obilo veselja ob branju.(=

»Aghhhh!!«, je bilo slišati iz grla prebujajočega. Telo se je od krčev vdahnjenega življenja zvijalo po puščavskem pesku. Srčni utrip se je počasi umiril, telo ohladilo, glava odprla oči. Pogledi levo-desno, globoko dihanje. Roke so se oprijele težke glave in premaknile na obraz. Prsti so tipali nos, usta, ušesa. »Živ« so usta stežka spregovorila, »sem.« Glava se je otresla puščavskega peska. Roke so pomagale preostalemu telesu vstati. Bolečina telesa je upočasnila dvig, telo pade na kolena. Ponovni poskus, korak, drugi, tretji, telo stoji. Globok vdih, »Svoboden, ponovno.«je bila misel, ki je donela v glavi. Bolečina spominov je zapekla v glavi, padec na kolena. Roke so podpirale obraz, telo je počepnilo nazaj na noge. Solze ponovno rojenega so privrele iz oči, oblile roke. Mirno dihanje, tišina teme v puščavi. Telo se dvigne, vstane. Korak za korakom opotekajočim, začne svojo pot.

»Tassik,« je zažvgolel glas iz roke, »prihaja temna prisotnost, jo čutiš?« Tassikovo telo, noseč Garyevo telo brez zavesti je položilo na puščavski pesek. »Poslušam vaju demona v roki,« je Tassik pogledla svoje dlani iz katerih sta pogledala dva mala obraza, »govorita!«

Ičiko: »Tole mi ni všeč, nasploh. Temna prisotnost je padla z neba. Predaleč je še, da bi jo zaznal v celoti.«
Ashii: »Temna prisotnost, znana mi je. Dolgo je tega, odkar sem jo nazadnje občutil. Stara je skorajda toliko kot duša telesa, ki ga nosimo.«
Tassik je povzdignil obrv od začudenja:»Govori demon, slišati želim kar veš o tem.«
Ashii: »Skrivnosti črne znanosti mi niso bile zaupane. To prisotnost sem začutil, ko sem bil v brezživotnem telesu znotraj regeneracijske potopne komore, preden sem ponovno zaživel kot Starodavni. Od tedaj je nisem srečal več.«
Tassik je raztegnil roki in se počasi obrnil okoli svoje osi.»Nas je zaznal? V katero smer se premika?«
»Ni nas zaznala, prešibka je še.« je spregovoril Ashii, »Giblje se proti mestu Dorung.«
Tassik je spustil roki, dvignil Garyevo telo:»Torej gremo mi v Gorun.« Sloko telo z nezavestnim telesom na ramenih je vse hitreje začelo stopati novemu cilju naproti. Jutranje puščavsko sonce je kmalu razbilo sence slokega telesa, ki hiti cilju naproti.