Lep pozdrav vsem mojim bralcem.
Vem, da ste čakali na novo objavo in sedaj je tu. Do sedanje objave sem dal vse lektorirati. Najlepše se zahvaljujem prijateljici Mateji, ki si je vzela čas in se s trudom prebila skozi vso zmešnjavo. Mateja, najlepša hvala.
Rad bi Vas tudi obvestil, da zaradi študijskih obveznosti nekja časa ne bom pisal in objavljal. Enostavno mi zmanjkuje časa, da bi lahko pisal dalje. A brez skrbi, v tednih pred novim letom bom zagotovo kaj ponovno spisal in objavil.
Veselo branje Vam želim.
LDŽ
petek, 6. november 2009
Puščoba 2. poglavje, 4. del
Prostor, 3000 km stran do zemljine orbite, je zavibriral. Ječanje trganja prostora, ko se je iz njegove notranjosti ven prebijala vesoljska ladja je je bil ničeln zaradi pomanjkanja nosilcev zvoka v skorajda vakuumskem prostoru imenovanem vesolje. Počasi, skorajda neopazno prostemu očesu se
je začela premikati proti Zemljinemu površju. Počasna hoja dveh oseb v škrlatnih bojnih oblekah, ko sta priganjala tretjo osebo v rumenih oblačilih, je odmevala po hodniku. Tmph, tumph so zveneli njuni koraki pod težko opremo. Mehanski zvok delovanja bojne opreme je tihoma šumel skozi hodnik med priganjanjem vklenjene osebe v mehansko-elektronske okove. Njihov cilj, drsna vrata na koncu hodnika, se je nevzdržno približeval. Oseba v rumenih oblačilih se sesede od drgetanja. Bojni obleki dvigneta podpluto telo moža v rumenem in ga poneseta do vrat. Zak-zak se odprejo vrata pred njimi in skupaj vstopijo. »Pripeljala sva poskusni primerek GHC11-45-ML, gospod.«se je zaslišal kovinski moški glas enega od spremljevalcev osebe v rumenem.
»GHC11-45-ML, Nathan Gaiyax, kajne?« je z zanimanjem spregovorila oseba z vojaškimi oznakami. »GHC11-45-ML, IME:NATHAN, PRIIMEK:GAIYAX, STATUS: R&D ZAPORNIK« se je oglasil terminal v kotu sobe in začel obdelovati razne podatke.
»Mislim, da bo potreben drugačen pristop, tvoj ni obrodil nikakršnih sadov, Michael.« se je iz sence pojavila ženska v uniformi, »dosedanji neuspehi krotenja njegovih sposobnosti je bilo neuspešno.«
»Ne zanimajo me Vaši komentarji majorka Cappa, želim samo rezultate.«Globok vzdih in izdih, skomig z rameni,:»Res ne vem zakaj se upiraš Nathan. Mi ti želimo pomagati. Tebi in tebi podobnim.«
»Mislim, da imaš za norca Michael.AAAAAAAAARRRRRR!!!!!!«je zavpil Nathan, ko ga je stražar dreznil z električno palico v ledveni del. Globoko dihanje se je slišalo v prostoru, ko je spet spregovoril: »Moje moči se razvijajo iz dneva v dan. Samo vprašanje časa je ko te materialne spone ne bodo več dovolj, dame zadržujejo v tem zaporu.«
»Nathan, pozabljaš, da delamo vse kar je v naših močeh, da bi ti pomagali. Zakaj tega ne sprejmeš?«je zaskrbljeno vprašala majorka.
»Mislim, da že veste odgovor na to vprašanje. Po dogodkih v jarku... kar se mi je zgodilo«, Nathan je srepo pogledal v temo vesolja skozi okno in se zazrl v zvezde tako oddaljene, »hudič, še sam en vem kaj se je natančno zgodilo. Vse kar vem je, da sem se zbudil tu in še sedaj en vem kaj se dogaja...«
»Zato pa ti želimo pomagati, da se spomniš Nathan.« je z mrkim pogledom in resnim glasom dejal nadrejeni od majorke Cappa. »Močno dvomim, da je mučenje tudi ena izmed metod vračanja spomina«je z ognjem v očeh usmeril pogled Nathan v poveljnika.
»Dobro veš zakaj so bila mučenja. 10 mož si pobil, med zadnjim poskusom pobega, KAJ BOŠ REKEL PA NJIHOVIM DRUŽINAM?!?«
Nathan je nemo obnemel, tihe besede so prihajale iz njegovih ust, in kaplje solz so kapljale na tla: »Moj bog, ko bi se spomnil, kaj se je dogajalo, brez vsakega spomina na to morijo.« Nathanov izraz na obrazu se je hipoma spremenil iz obupa v jezo :»Ne vem kaj je bilo in me tudi ne zanima. Sam vem, da so z mano ravnali kot z zverjo.«
»Naredili so kar so morali, da nam nisi pobegnil iz tega kompleksa.«je z resnim glasom govoril poveljnik, »moramo izvedeti kaj se je zgodilo v tistih jarkih. Pa tudi tvoje sposobnosti nam bojo prišle prav, da zmagamo v vojni.«
»Pa o kakšni vojni govoriš!?!?.. Polovica prebivalstva planeta je pomrla zaradi vaših neumnosti?!? « je zavpil Nathan. »Se tukaj sploh kdo zaveda posledic vaših dejanj?«
»Mi imamo svoje ukaze in jih bomo izvršili za vsako ceno. Straža, vrnite zapornika v njegovo celico.«je sledil ukaz.
Nathanove oči so postale bleščeče rdeče in luč v sobi je začela utripati:»Celica me kmalu ne bo mogla več zadrževati. Kaj boš pa potem naredil Michael?«
»Kar bo potrebno, da ostaneš v tej trdnjavi. Odpeljite ga celico takoj!« zaukazal poveljnik Michael, se obrnil proti oknu ter se zastrl v daljavo. Vpitje zapornika Nathana znotraj velikanske vesoljske ladje je preglasil zvok generatorjev krivljenja. Tik preden se je potopila v medprostor, pa je iz nje šinil drobni žarek proti planetu.
je začela premikati proti Zemljinemu površju. Počasna hoja dveh oseb v škrlatnih bojnih oblekah, ko sta priganjala tretjo osebo v rumenih oblačilih, je odmevala po hodniku. Tmph, tumph so zveneli njuni koraki pod težko opremo. Mehanski zvok delovanja bojne opreme je tihoma šumel skozi hodnik med priganjanjem vklenjene osebe v mehansko-elektronske okove. Njihov cilj, drsna vrata na koncu hodnika, se je nevzdržno približeval. Oseba v rumenih oblačilih se sesede od drgetanja. Bojni obleki dvigneta podpluto telo moža v rumenem in ga poneseta do vrat. Zak-zak se odprejo vrata pred njimi in skupaj vstopijo. »Pripeljala sva poskusni primerek GHC11-45-ML, gospod.«se je zaslišal kovinski moški glas enega od spremljevalcev osebe v rumenem.
»GHC11-45-ML, Nathan Gaiyax, kajne?« je z zanimanjem spregovorila oseba z vojaškimi oznakami. »GHC11-45-ML, IME:NATHAN, PRIIMEK:GAIYAX, STATUS: R&D ZAPORNIK« se je oglasil terminal v kotu sobe in začel obdelovati razne podatke.
»Mislim, da bo potreben drugačen pristop, tvoj ni obrodil nikakršnih sadov, Michael.« se je iz sence pojavila ženska v uniformi, »dosedanji neuspehi krotenja njegovih sposobnosti je bilo neuspešno.«
»Ne zanimajo me Vaši komentarji majorka Cappa, želim samo rezultate.«Globok vzdih in izdih, skomig z rameni,:»Res ne vem zakaj se upiraš Nathan. Mi ti želimo pomagati. Tebi in tebi podobnim.«
»Mislim, da imaš za norca Michael.AAAAAAAAARRRRRR!!!!!!«je zavpil Nathan, ko ga je stražar dreznil z električno palico v ledveni del. Globoko dihanje se je slišalo v prostoru, ko je spet spregovoril: »Moje moči se razvijajo iz dneva v dan. Samo vprašanje časa je ko te materialne spone ne bodo več dovolj, dame zadržujejo v tem zaporu.«
»Nathan, pozabljaš, da delamo vse kar je v naših močeh, da bi ti pomagali. Zakaj tega ne sprejmeš?«je zaskrbljeno vprašala majorka.
»Mislim, da že veste odgovor na to vprašanje. Po dogodkih v jarku... kar se mi je zgodilo«, Nathan je srepo pogledal v temo vesolja skozi okno in se zazrl v zvezde tako oddaljene, »hudič, še sam en vem kaj se je natančno zgodilo. Vse kar vem je, da sem se zbudil tu in še sedaj en vem kaj se dogaja...«
»Zato pa ti želimo pomagati, da se spomniš Nathan.« je z mrkim pogledom in resnim glasom dejal nadrejeni od majorke Cappa. »Močno dvomim, da je mučenje tudi ena izmed metod vračanja spomina«je z ognjem v očeh usmeril pogled Nathan v poveljnika.
»Dobro veš zakaj so bila mučenja. 10 mož si pobil, med zadnjim poskusom pobega, KAJ BOŠ REKEL PA NJIHOVIM DRUŽINAM?!?«
Nathan je nemo obnemel, tihe besede so prihajale iz njegovih ust, in kaplje solz so kapljale na tla: »Moj bog, ko bi se spomnil, kaj se je dogajalo, brez vsakega spomina na to morijo.« Nathanov izraz na obrazu se je hipoma spremenil iz obupa v jezo :»Ne vem kaj je bilo in me tudi ne zanima. Sam vem, da so z mano ravnali kot z zverjo.«
»Naredili so kar so morali, da nam nisi pobegnil iz tega kompleksa.«je z resnim glasom govoril poveljnik, »moramo izvedeti kaj se je zgodilo v tistih jarkih. Pa tudi tvoje sposobnosti nam bojo prišle prav, da zmagamo v vojni.«
»Pa o kakšni vojni govoriš!?!?.. Polovica prebivalstva planeta je pomrla zaradi vaših neumnosti?!? « je zavpil Nathan. »Se tukaj sploh kdo zaveda posledic vaših dejanj?«
»Mi imamo svoje ukaze in jih bomo izvršili za vsako ceno. Straža, vrnite zapornika v njegovo celico.«je sledil ukaz.
Nathanove oči so postale bleščeče rdeče in luč v sobi je začela utripati:»Celica me kmalu ne bo mogla več zadrževati. Kaj boš pa potem naredil Michael?«
»Kar bo potrebno, da ostaneš v tej trdnjavi. Odpeljite ga celico takoj!« zaukazal poveljnik Michael, se obrnil proti oknu ter se zastrl v daljavo. Vpitje zapornika Nathana znotraj velikanske vesoljske ladje je preglasil zvok generatorjev krivljenja. Tik preden se je potopila v medprostor, pa je iz nje šinil drobni žarek proti planetu.
Naročite se na:
Objave (Atom)