Puščoba 2. poglavje, 5. del

»Poročilo!« se je glasil strogi ukaz iz grla vojvode Rotwassna, ko je gledal zaslon taktičnega zaslona, »Kakšno je stanje, poročnik?« Oseba nasproti v polni bojni opremi z oznakami poročnika je začela: »Vzhodni sektor je skorajda počiščen. Ostajajo samo še posamezne tarče, ki pa kot vidite že izginjajo z naših senzorjev. Zahodni sektor je navkljub močnemu topniškemu ognju skorajda nedotaknjen, vsa poročila naše obveščevalne službe ne pokažejo ničesar oprijemljivega. Več bo lahko jasno čez par ur ko se zdani. Predlagam.....« Um vojvode je posrkalo v rožnato-rdeči vrtinec. Umirjanje. Pogled naokoli mu je dal vedeti, da ni ravno v materialnem svetu. Kamor mu je pogled segal je bilo videti samo vrtince črno-rožnatih vzorcev. Nenadoma je zaznal približevanje z desne strani. Obrnil se je in zagledal v daljavi malo črno piko, ki se je hitro približevala. Že je bila na dosegu rok, ko se je spremenila v visokega slokega moža s črnim klobukom. Vojvoda je začudeno pogledal, ko je nastala podoba iztegnila levico proti njemu in spregovorila: »Ičiko, naredi svoje!«
Malemu obrazku na dlani so ob glavi zrasle roke. Demonček se je s telesom potegnil iz dlani ter stekel k vojvodi. Oseba s črnim klobukom je z zlobnim nasmeškom spustil roko nazaj ob svoje sloko telo. Demonu so iz prstov rok zrasle koščene konice. Z glasnim krikom se je pognal nad Rotwassna.
Vojvoda je želel zbežati, a je njegovo telo obstalo. »Ne morem se premikati..« je bila njegova zadnja misel preden so ga mali prstki začeli rezati. Z vsakim rezom je demonček postajal večji, a vojvoda je je navkljub bolečinam ostal pri zavesti. Demon je zrasel čez dva metra, njegovo telo je postalo veliko in izrazite mišice so praktično pokale ob vsakem premiku. »Pripravi se Rotwassen!« je Ičiko zavpil, ko je krvavo telo vojvode zgrabil z obema rokama in ga raztrgal na dvoje.
Oseba v črnem je zavpila: »STOPI NAPREJ, ROTWASSEN, IZ TVOJEGA UMA SO SEDAJ OSTRANJENI ZAJEDAVCI!«. Iz kupa kosti in mesa, ki je včasih bil Rotwassen je vstala bleda meglica, duh.
»Kje sem, kaj se dogaja?« je spregovoril duh.
»Najprej se preoblikuj v svojo pravo obliko. Daj saj ni težko.« je z zlobnim nasmeškom spregovorila oseba v črnem, medtem, ko se ji je demon s hitrejšim korakom bližal. »Vstopi nazaj v moje telo, Ičiko.« Oblika duha se je začela oblikovati v svojo prvotno obliko. »Veliko zajedavcev je imel, sem se prav fino najedel, Tassik«; je govoril demon, medtem ko se je ponovno vsadil v levo roko osebe v črnem. »Priden Ičiko. Aaa, vojvoda, vidim, da ste že pripravljeni,« se je obrnila oseba v črnem k podobi vojvode Rotwassna. »Oprostite, da ste morali skozi to grozljivost, ampak to je edini način, da nahranim svojega malega prijateljčka, ki biva v moji levici,« je spregovorila oseba v črnem in se globoko priklonila; »pa tudi odstranil je vse zajedavce vašega uma. Sedaj se počutite bistveno bolje, kajne? «
»Ne vem kdo ali kaj si, ampak sem ti na nekak način hvaležen. Sedaj pa bi rad izvedel kaj se za vraga dogaja!?« je govorila oblika vojvode.
»Samo dobro poslušaj. Tvoj sin se je prebil do Vrat. Ampak sam nikakor ne bo mogel dalje.« Ozadje se je spremenilo v pokrajino in obe podobi sta lebdeli nad njo. Oseba v črnem je premaknila desnico v smeri gore: »Tam so Vrata. Čutim veliko nevarnost za njimi. Uporabi Starešine.«
»Kako veš, da je moj sin med napadalci? Kako veš za Starešine? KDO SPLOH SI TI!!« je bil vznemirjen vojvoda.
Osebi v črnem so se oči zasvetile krvavo rdeče in z zlobnim nasmeškom je odvrnila: »Jaz obstajam predolgo na tem svetu. Sem ostanek drugačnega časa, drugačnih zakonov, drugačne resničnosti. Zato tudi vem vse o vsem. In o vseh. Pojdi sedaj. Uporabi Starešine. V nasprotnem primeru pohod ne bo uspel.« Zamah z rokama in vse je postalo zaslepujče belo. Vojvoda se je znova znašel v svojem šotoru. », da napademo severovzhodni sektor..« je nadaljeval glas poročnika.
»Dovolj bo.« je začel Rotwassen. Zmedeni pogled po mapi mu je razodel znano pokrajino, ki jo je videl v videnju. »Pripravite Starešine. To ni vaja. Destinacija je tu.« in je z roko pokazal proti risbi gore na zemljevidu. »Gospod, ste prepričani?« se je glasilo vprašanje poročnika. »Poročnik, to je ukaz. Ne zanimajo me vaši strahovi. Starešine imajo zeleno luč za akcijo. Bog nam pomagaj.« Mrki pogled sklonjene glave je dajal vedeti ostalim v šotoru, da je bila to težka odločitev.
Poročnik je s hitrim korakom odšel iz šotora.

200m stran od glavnega kampa proti vzhodu

Hitri koraki poročnika so dali vedeti, da se mu zelo mudi in je čas kritičnega pomena. Njegov prihod v poveljniški šotor je bil nagel. Salutiranje, predaja papirjev z ukazi, salutiranje in že je šel svojo pot.

»Veliko sranje se pripravlja, če potrebujejo našo pomoč.« je začela belo-siva glava moža v močnostnem oklepu z vgraviranimi runami.
»Skrajni čas, da se naši fantje malce pretegnejo stare kosti. Kakšen je ukaz?« se je premaknila oseba in oprla na svojo vibracijsko energijsko sekiro. Sekira je zasvetila rdeče in nežno brnenje se je zaslišalo z roba rezila.
»Jaz, Joszef, veliki poglavar barbarov sodobnega sveta, ukazujem, SKLIC PRED ŠOTOROM.« in prijel svojo vibracijsko sekiro v roke.

Nekaj minut zatem pred poveljniškim šotorom

Izbrana peščica 50 mož se je postrojila v 5 vrst po 10 bojevnikov. Njihovi dolgi, sivo beli lasje so plapolali v puščavskem vetriču. Vsak od njih je nosil močnostni oklep, posejan z raznimi runami. Sekire so podpirale svoje bojevnike, ko so čakali na ukaze svojega poveljnika.

Iz šotora se prikažeta sivo-beli glavi dolgih las. Obe imata škrlatno ogrinjalo, a samo poveljnik zlato obrobo. Obe ogrinjali imata sledi ožganin, lukenj in strganin. Poveljnik se postavi pred može, njegova desna roka pa korak za njim.

»BRATJE,« začne, »NAŠ ČAS JE SPET TU. VESELITE SE! KRI NAŠH SOVRAŽNIKOV BO PONOVNO TEKLA V POTOKIH IN ČAS MLADOSTI JE SPET TU! V BOJ, V BOJ BRATJE! NAŠ NAMEN JE JASEN! SMRT VSEM SOVRAŽNEM NA BOJIŠČU. ZMAGA BO NAŠA« pije na skupino in vihti v levici svojo vibracijsko sekiro. Možje mu ne ostanejo dolžni in dvigujejo svoje sekire in nad glavami in dvigujejo napetost v zraku. »V NAPAD! NAJ PONOVNO PUŠČAVA VIDI NAŠA BOJEVNIŠKA SRCA! JAAAAAAAARRRRRRRRRRRRR!!« dvigne sekiro visoko nad glavo in se požene proti vznožju gore Quinto. In vsi možje mu sledijo s ognjem boja v očeh.


Zemljina orbita

»Pa kaj bojo spet počeli ti hecni možici? Squii, povečaj sliko.« je dejala kapetanka in se pogladila po škrgah na vratu. »Na vaš ukaz, kapetanka Uhla.« je odvrnil Squii, pritisnil nekaj stikal na poveljniški plošči ter potegnil vzvod. Slika na ekranu se je približala.
»Zanimivo.« je dejala Uhla, ko je gledala dogajanje na površju.