Zahvala in obvestilo

Lep pozdrav vsem mojim bralcem.

Vem, da ste čakali na novo objavo in sedaj je tu. Do sedanje objave sem dal vse lektorirati. Najlepše se zahvaljujem prijateljici Mateji, ki si je vzela čas in se s trudom prebila skozi vso zmešnjavo. Mateja, najlepša hvala.

Rad bi Vas tudi obvestil, da zaradi študijskih obveznosti nekja časa ne bom pisal in objavljal. Enostavno mi zmanjkuje časa, da bi lahko pisal dalje. A brez skrbi, v tednih pred novim letom bom zagotovo kaj ponovno spisal in objavil.


Veselo branje Vam želim.


LDŽ

Puščoba 2. poglavje, 4. del

Prostor, 3000 km stran do zemljine orbite, je zavibriral. Ječanje trganja prostora, ko se je iz njegove notranjosti ven prebijala vesoljska ladja je je bil ničeln zaradi pomanjkanja nosilcev zvoka v skorajda vakuumskem prostoru imenovanem vesolje. Počasi, skorajda neopazno prostemu očesu se
je začela premikati proti Zemljinemu površju. Počasna hoja dveh oseb v škrlatnih bojnih oblekah, ko sta priganjala tretjo osebo v rumenih oblačilih, je odmevala po hodniku. Tmph, tumph so zveneli njuni koraki pod težko opremo. Mehanski zvok delovanja bojne opreme je tihoma šumel skozi hodnik med priganjanjem vklenjene osebe v mehansko-elektronske okove. Njihov cilj, drsna vrata na koncu hodnika, se je nevzdržno približeval. Oseba v rumenih oblačilih se sesede od drgetanja. Bojni obleki dvigneta podpluto telo moža v rumenem in ga poneseta do vrat. Zak-zak se odprejo vrata pred njimi in skupaj vstopijo. »Pripeljala sva poskusni primerek GHC11-45-ML, gospod.«se je zaslišal kovinski moški glas enega od spremljevalcev osebe v rumenem.
»GHC11-45-ML, Nathan Gaiyax, kajne?« je z zanimanjem spregovorila oseba z vojaškimi oznakami. »GHC11-45-ML, IME:NATHAN, PRIIMEK:GAIYAX, STATUS: R&D ZAPORNIK« se je oglasil terminal v kotu sobe in začel obdelovati razne podatke.
»Mislim, da bo potreben drugačen pristop, tvoj ni obrodil nikakršnih sadov, Michael.« se je iz sence pojavila ženska v uniformi, »dosedanji neuspehi krotenja njegovih sposobnosti je bilo neuspešno.«
»Ne zanimajo me Vaši komentarji majorka Cappa, želim samo rezultate.«Globok vzdih in izdih, skomig z rameni,:»Res ne vem zakaj se upiraš Nathan. Mi ti želimo pomagati. Tebi in tebi podobnim.«
»Mislim, da imaš za norca Michael.AAAAAAAAARRRRRR!!!!!!«je zavpil Nathan, ko ga je stražar dreznil z električno palico v ledveni del. Globoko dihanje se je slišalo v prostoru, ko je spet spregovoril: »Moje moči se razvijajo iz dneva v dan. Samo vprašanje časa je ko te materialne spone ne bodo več dovolj, dame zadržujejo v tem zaporu.«
»Nathan, pozabljaš, da delamo vse kar je v naših močeh, da bi ti pomagali. Zakaj tega ne sprejmeš?«je zaskrbljeno vprašala majorka.
»Mislim, da že veste odgovor na to vprašanje. Po dogodkih v jarku... kar se mi je zgodilo«, Nathan je srepo pogledal v temo vesolja skozi okno in se zazrl v zvezde tako oddaljene, »hudič, še sam en vem kaj se je natančno zgodilo. Vse kar vem je, da sem se zbudil tu in še sedaj en vem kaj se dogaja...«
»Zato pa ti želimo pomagati, da se spomniš Nathan.« je z mrkim pogledom in resnim glasom dejal nadrejeni od majorke Cappa. »Močno dvomim, da je mučenje tudi ena izmed metod vračanja spomina«je z ognjem v očeh usmeril pogled Nathan v poveljnika.
»Dobro veš zakaj so bila mučenja. 10 mož si pobil, med zadnjim poskusom pobega, KAJ BOŠ REKEL PA NJIHOVIM DRUŽINAM?!?«
Nathan je nemo obnemel, tihe besede so prihajale iz njegovih ust, in kaplje solz so kapljale na tla: »Moj bog, ko bi se spomnil, kaj se je dogajalo, brez vsakega spomina na to morijo.« Nathanov izraz na obrazu se je hipoma spremenil iz obupa v jezo :»Ne vem kaj je bilo in me tudi ne zanima. Sam vem, da so z mano ravnali kot z zverjo.«
»Naredili so kar so morali, da nam nisi pobegnil iz tega kompleksa.«je z resnim glasom govoril poveljnik, »moramo izvedeti kaj se je zgodilo v tistih jarkih. Pa tudi tvoje sposobnosti nam bojo prišle prav, da zmagamo v vojni.«
»Pa o kakšni vojni govoriš!?!?.. Polovica prebivalstva planeta je pomrla zaradi vaših neumnosti?!? « je zavpil Nathan. »Se tukaj sploh kdo zaveda posledic vaših dejanj?«
»Mi imamo svoje ukaze in jih bomo izvršili za vsako ceno. Straža, vrnite zapornika v njegovo celico.«je sledil ukaz.
Nathanove oči so postale bleščeče rdeče in luč v sobi je začela utripati:»Celica me kmalu ne bo mogla več zadrževati. Kaj boš pa potem naredil Michael?«
»Kar bo potrebno, da ostaneš v tej trdnjavi. Odpeljite ga celico takoj!« zaukazal poveljnik Michael, se obrnil proti oknu ter se zastrl v daljavo. Vpitje zapornika Nathana znotraj velikanske vesoljske ladje je preglasil zvok generatorjev krivljenja. Tik preden se je potopila v medprostor, pa je iz nje šinil drobni žarek proti planetu.

Puščoba 2. poglavje, 3. del

Piš puščavskega vetra je kuštral grivo kiberentičnega konja, ko je dirjal skozi sipine s Tassikom na hrbtu. Sloka, visoka postava v črnih oblačilih, z oprtanim dolgim, ozkim mečem je gnala svoje prevozno sredstvo čez sipine po žgočem soncu. »Imam slab občutek glede tele najine pustolovščine, na katero sva se podala Tassik.« je zamomljalo iz Tassikove levice, »Nekaj mi pravi, da nama niso vsega povedali. «. »Tudi mene to skrbi Ičiko. Škof nekaj skriva. V zraku je čutiti veselje borbe, ki prihaja .« je mirno odgovoril Tassik.
»Ustaviva se za par minut,Tassik. Rad bi se razgledal naokoli. Pa tudi ti potrebuješ malo počitka. «
je Ičiko dejal. Konj se je ustavil pod Tassikovim vodstvom in zarazgetal. Tassik je stegnil levo roko proti sipini. Mali obrazek na dlani se je zazrl v daljavo,Tassik pa je naredil krog z iztegnjeno roko okoli sebe. »Nekaj zloveščega se pripravlja v tej smeri, « je Ičiko začel, »Dve močni vojski, ena po številu, ena po zmogljivostih. In boj se bo vnel kmalu tam kamor sva namenjena.« Tassik si je popravil temna očala : »Hm.... ravno na najinem cilju... « in z obema rokama stisnil usnjeni pas uzde. »Kri bo tekla v potokih...., ne vem če se bom lahko dovolj zadržal.« je z rahlim nasmeškom kazal svoje poudarjene podočnike.
»Previdno, da se ne zgubiš v krvavi blodnji. Sam veš, da tvoji rasi ni usojen ne človeški ne svet bitij noči. «je Ičiko z resnim glasom govoril.
Tassik:»Tu pa nastopiš ti, moj Ičiko. Zato pa si moj demon.«
»Mislim, da precenjuješ moje sposobnosti, ampak bom vse dal od sebe, da ne izgubiš nadzora nad sabo, moj gospodar..«
Tassik je obrnil konja v smer prihajajoče borbe, se zazrl v daljavo nato pa konja v galopu pognal naprej proti naslednji sipini. Puščavski veter je zakril vse sledi jezdeca in njegovega konja.





Tihe sipine ob vznožju pogorja Quinto

»ARRRRRGGGGGHHHHHHHH!!!!!!!!!!« je bilo zaslišati krike bojevnikov, ki so pridivjali v jarke, polne pobeljenih kosti. Topovi iz ozadja so uničevali naključne cilje za labirintom jarkov, skopanih kot zadnja linija obrambe vhoda v Mogočno utrdbo. A možje, ki so se znašli v vlogi napadalca se niso zavedali kaj jih čaka.
Prvih nekaj mož, ki se je prebilo skozi minsko polje so imeli že tako oslabljene energijske oklepe, da niso predstavljali nobene nevarnosti za Mišičnjake Zelene milice. Po preboju glavnine mož … klanje....

»Addams, Field, sledita mi!«je zavpil Bob, ko se je prebijal skozi jarek. Trojica se je premikala meter za metrom. V ozadju so se slišali kriki mesarjenih bojevnikov, žvenket energijskih oklepov in ultrazvočnih nožev, ko so se pod vplivom Psihotika borili sami proti sebi.
Bobova dvignjena pest v višini glave, je dala vedeti, da se morata oba za njim ustaviti. Z malim škrlatnim ogledalcem je zlezel na rob ovinka jarka in pogledal. Nič, sama tema in kriki v ozadju.
Svoooš je udarila velikanska pest in izbila ogledalce. Bob je sunkoma skočil nazaj. Trojica je aktivirala energijske oklepe. »Napad Omega3!« je podal Bob. Field in Addams sta se stisnila vsak na svojo stran stene in počepnila, medtem ko je Bob stal. »Hej, bučman! Mislim, da iščeš mene.« je skorajda porogljivo dejal Bob. Mišičnjak, čigar velikanska roka je izbila ogledalce je stopil naprej in se naširoko nasmejal. Njegova mišično nabita postava višine 2 metra je vzela sapo Adadmsu, ko se je pokazal v celoti izza ovinka .»NAJ SE ZABAVA PRIČNE!!« je zarjul in se pognal proti trojici. »STRELJAJ!« se je glasil ukaz. Streli Addamsa so Mišičnjaku razmesarili noge. Padec na tla ga ni ustavil, naprej se poganjal z rokami. Field je nekaj krat ustrelil proti prsim, a je zgrešil. Bzzt, bzzt je dal vedeti Fieldu, da se mu je zaskočil mehanizem puške in hitro potegnil na plan ultrazvočni nož, ki je bledo zasvetil med vibriranjem. Z nameni pokončanja sovraga je skočil naprej , pred Boba in se pognal nad Mišičnjaka. Dobro merjeni udarec s pestjo je Fielda spravil na tla. Mišičnjak se je pognal nad njega. Ječanje energijskega oklepa pod močjo rok Mišičnjaka je Fieldu poganjalo kocine pokonci, ko je z grozo v očeh gledal Zlobni nasmešek mišičastega sovraga.

BUM, tk-tk, BUM, tk-tk, BUM se je oglasilo, ko so streli iz Bobove snajperice zadeli sovražnikovo glavo malo nad levim očesom, spodaj desno v čeljust in v desno oko. Mrtvo razmesarjeno telo je za hip trznilo nato pa obležalo na vklopljenem energijskem oklepu Fielda.

»Zakaj zaboga ga niti takoj pokončal?! Z lahkoto bi me raztrgal, navkljub oklepu« se je jezil Filed ko se je pobiral s tal. »Daj nehaj jamrat, nekje v bližini se skrivata še dva, ki nas bosta napadla,«je med polnjenjem puške govoril Bob, »zato se zberi. Nočem vleči dveh trupel nazaj do kampa.« Prej nasmešek na Addamsovih ustnicah je sedaj poniknil.

Možje so si preverili opremo, nato nadaljevali z Bobom na čelu. 5 metrov za ovinkom jarka je Addams zašepetal:»Mislim, da nas opazujejo. Ima še kdo tak občutek?« Trojica se je ustavila in Field je pogledal na senzorje premika: »Na senzorjih se nič ne vidi. Da nisi še vedno pretresen od prej. Ne bodi paničen. Če senzorji pravijo, da ni ničesar, potem ni ničesar.« »Kaj pa sta potem tisti dve zeleni piki, ki nas gledata?« je Adadms stopil naprej in pokazal z desno roko na oddaljeni točki. »Saj res, kaj je tisto?« dejal Field, malce preden se je pokazala še tretja večja pika. Bob je ob pogledu na tri točke samo zavpil: »SRANJE!!!«, se vrgel na Fielda in ga zbil na tla. Obema je vklopil energijski ščit. Tretja zelena pika je medtem švignila od svojega izhodišča skozi celotno dolžino Adamsove roke in jo razmesarila do nerazpoznavnosti. Kričanje Addamsa je utihnilo, ko je druga zelena pika vstopila skozi usta v njegovo telo. Nekaj sekund in Addams se je zdruznil na tla v mlako mesa, kosti in krvi. »Field, premakni svojo rit za vogal!!« je zavpil Bob, dvignil Fielda in ga porinil naprej.




»Izgleda, da sva našla Tiholazca in Psihotika. Field, Addams je imel granate, kajne?« je začel Gaiyax, ko sta prišla v varno zavetje vogala jarka. »Mislim da. Pa kaj se sploh tu dogaja? Zakaj plavajo ribe okoli naju?«je zbegano odgovoril Field. »Kako to misliš ribe, Field?«je Bob pogledal kamerada, ki se je utapljal na suhem. Pojav dveh zelenih pik mu je dal vedeti, da se ne obeta nič dobrega. Fieldu je prižgal energijski oklep. Ravno ko se je premaknil od mirujočega kamerada z nagnjeno glavo, je tretja zelena pika švignila proti Fieldu in ga razudila. Energijski oklep je dele mrtvega telesa držal skupaj, kot da se ni nič zgodilo.
Gaiyax je stekel do naslednjega ovinka jarka, ko je opazil premikajočo se senco. »Ni časa za razgled, premakni svojo rit, drugače je več ne boš imel.« je pomislil med tekom. Kar naenkrat se je znašel v Svetli dvorani, z dolgo mizo, obloženo z raznimi dišečimi jedmi. Kar naenkrat je postal lačen in zaprašena vojaška uniforma z emitorjem energijskega oklepa so zamenjala baročna oblačila. Sedel je in začel obed. »To je preveč dobro, da bi bilo res.« si je mislil sam pri sebi, ko je jedel pečeno ribo z tržaško omako. Že je stegnil roko, da bi vzel solnico, ko je zagledal rdečega palčka sredi obloženih krožnikov. Ves razburjen je stegnil levo roko kjer je včasih bilo stikalo za vklop energijskega oklepa. Soba je utripnila. Pri sebi je pomislil:»Iluzija... padel sem v past Psihotika. Telo mi govori eno, um drugo. Danes bom zaupal občutkom in nagonom.« Z desnico je posegel tam kjer je bil nekoč njegov ultrazvočni nož in zavihtel nevidno rezilo pred seboj. Soba se je spremenila, zidovi so se začeli topiti in zlovešč glas je spregovoril:»AHAHAHAHAHAHA! Si pa pametnejši od tvojih kolegov. Nekateri so celo svoje življenje podoživeli do svoje prerane smrti. Tudi ti boš.« »Zakaj tako misliš?« podal nož v levo roko, se s hrbtom prislonil na zid in ga zabodel z zamahom. »AHHHHHHHHH!!!!!!!... Tale poteza te bo drago stala! KONEC IGER!!! Čas je za smrt...... HAHAHAHAHAHA!!!!!« je donel odmev zloveščega glasu.
Bob je začutil rezko bolečino v levi rami nato pa ga je pogoltnila tema. Ko je odprl oči je videl visoko osebo oblečeno v temna oblačila. Oseba je z levico držala glavo suhljatega možica in ostalo telo se je borilo za svobodo. »Slasten je Tassik. Čeprav se precej upira, so njegove misli prav slastne, iluzije nasploh.«je spregovorila dlan leve roke. Telo ujetega je naenkrat otrpnilo in udi so obviseli. Oseba je odvrgla truplo kot lutko iz cunj v kot jarka. »Prekleti stvor, tvoje orožje mi je raztrgalo desnico.« je spregovorila oseba in dvignila desno roko, kateri je manjkala dlan s spodnjim delom podlahti. »Izpil bi ti kri, da se obnovim, samo mislim, da mi bo kvečjemu škodilo.« se je oseba obrnila proti drugemu truplu, kateremu so naključno utripale zelene oči in mu zdrobil glavo z umerjeno brco. »Tassik,« se je oglasila leva dlan,»Tale je še živ« in pokazala na Boba. Oseba se je sklonila nad Boba ga pregledal in dejala:»Hudo si ranjen kolega. Tebi ne bom pil krvi, jo sam zadosti potrebuješ. « Bobu se je stemnilo in njegova glava je omahnila.

Puščoba 2. poglavje, 2. del

Na vrh kamnitega stopnišča,
iz peščenih blokov sestavljenega,
prepojenih s potom sužnjev davno pozabljenih,
stoji prestol pozabljenega vladarja.

Na prestolu, pozabljen od ljudi, bogov, vesolja,
sedi Cesar, poslednji vladar Zemlje.
Sam na prestolu vlada temi in tišini,
v svoji ladji mogočni,
zasidrani v orbiti Neptuna.

Tihi koraki, malih, nežnih nožic ženske postave,
prekinejo Cesarjev spanec, lahkotno premikajoči po stopnišču do prestola.
»Dragi moj Cesar, pripravljena sem na gostijo življenja.« spregovori Anouk,
edina ljubezen, sreča pozabljenega Cesarja.

Cesar odpre svoje temne oke, obarvane rdeče,
s trudom pogleda svojo ljubezen Anouk,
bolečina boja ljubezni in nagona,
razjeda ga od znotraj.

»Anouk, ljubezen moja, ne smem jesti.
Brez tebe, tu osamljen v vesolju, zblaznim brez truda.«
Anouk nežno objame suho telo svojega izvoljenega,
previdno mu sede v naročje.
»Brez mene obstajati prenehal boš, brez tebe moja ljubezen bolečina postane «,
Anouk nagovori suho truplo, sleče oblačila.

Poljub smrti to postane, ko Cesar zasadi svoje čekane v nežno meso Anouk,
z naglico srka njeno življenjsko tekočino.
»Naužij se sokov mojega telesa, ljubezen moja«,
tiho spregovori Anouk, bledečih lic.

Glasno zarjul, je Cesar, okrvavljenih zob.
Zloben pogled na nepremično Anouk,
vrat z ranicama krvavečima,
poteze obraza spremeni iz zlobe v obraz zaskrbljenega, nežnega ljubimca.

»Anouk, Anouk, ljubezen moja, oprosti mi za bolečine.
Ne morem več, ljubezen močnejša od nagona je.«
z milim pogledom Cesar gleda, ko se rdečica vrača v lica svoje ljubljene.

Ljubezen njegova z nežnim premikom glave zazre se v oči ljubljenega,
»Ne želim se ločiti od tebe, predragi moj. Počivaj sedaj.«
Golo telo Anouk hitro ogrne škrlatna tančica,
poljub strasten, kot prvi poljub prave ljubezni, odda ljubimcu svojemu.

Cesar, okrepljen od hranjenja, počasi vstane,
tiho se prikrade Anouk od zadaj,
nežen objem okoli pasu,
roka previdno pogladi trebuh.

Poljub dveh ljubimcev,
vidno vrača mu življenje v mrtvo telo.
Pogled zaljubljencev razkriva globoko ljubezen,
ki nikoli ne izgori.

»Pojdiva, sprehodiva se malce po najinem domu.«
spregovori Cesar, nežno držeč Anouk za roko.
Aonuk mu sledi, hitro poljub na lica da,
Cesarjeva roka sedaj objeta je z Anouk.

»Kako lep razgled na vesolje,
polno skrivnosti neodkritih še.«
je švignila misel skozi Anoukino glavo,
ko zrla sta skozi okno v prostrano vesolje.

Komet, prifrčal je mimo ladje,
jo lahno je zazibal,
Anouk še tesneje objame Cesarja,
svojega ljubimca .

Puščoba 2. poglavje, 1. del

Lepo pozdravljeni.

Po dolgem času spet objavljam novo stran zgodb, ki sem jo spisal. Nažalost so se moje študijske obveznosti precej zavlekle in do sedaj nisem imel časa za pisanje.

Upam, da boste uživali v branju.


Spremembe so vitalnega pomena za razvoj tako posameznika kot tudi okolice. Leta 2103 je človeštvo slavilo. Napredek v nanotehnologiji omogočil izdelavo nanitov, nekaj atomov velike stroje. S pomočjo nanitov je se začela nova era napredka, novih materialov in načinov zdravljenja raznih bolezni. Svet skupščine Združenih narodov je v nekaj mesecih prepovedal uporabo nanitov v namene izboljšanja psihofizičnih sposobnosti ljudi. Čeprav so bile podpisnice povečini vse članice, pa se je v šušljajo, da nekatere dežele vseeno prikrito razvijajo tudi to možnost. Najbolj intenzivne raziskave so seveda izvajale ZDA, povečini z izgovorom, da iščejo nove načine zdravljenja.
Ameriški vojaški red Rangerji, so bili preoblikovani v poskusno enoto, na katerih članih so izvajali te poskuse. Začetni rezultati so bili porazni in veliko pripadnikov je umrlo v zelo barvitih psihičnih epizodah, ko so si vzeli življenje, potem ko so pobili 50 živih bitij. Te zagonetke ni uspelo razvozljati nikomur. Zaradi prevelikega rizika so na projektu izboljšanja sposobnosti prenehali, vsaj uradno.

Eddie “Fish“ Flanngan, je bil dolgoletni poveljnik Rangerjev. Bil je skrajno ponosen na uspehe svojih mož. Ampak nekega dne pa se je zgodilo nekaj kar je zaznamovalo zgodovino ameriške vojske. Celotni red Rangerjev se je uprl tedanji politiki ameriške vojske, ki je z represivnimi akcijami slabil Rangerje. 4. maja 2122 je Pentagon II dobil uradno obvestilo, da so Rangerji postali samostojna in povsem neodvisna skupina najemnikov. Vodstvo je nemudoma začelo z iskalno akcijo pobeglega reda, a vsak poskus je bil zaman. Vsi sledovi so vodili v slepo ulico. S časoma je bilo vodstvo primorano podati uradno odločitev ter razpustiti red Rangerjev. V v približno enakem času objave so agenti skrivnih služb širom sveta začeli dobivati poročila o aktivnostih skrivnostne skupine imenovane Zelen milica. Po poročilih naj bi bila to najemniška vojska, katere člani imajo svojevrstne sposobnosti, od povečane fizične moči, nočnega vida in psihičnih sposobnosti.





Večerna ura, 2 kilometra pred ciljem.

„Gospoda, ob 22.00 boste napadli področje prerito z jarki, polnimi pastmi in pripadniki Zelene milice.“ je Rottwassen s prstom kazal po zemljevidu poveljnikom enot. „Bodi te previdni. Ti zlodeji delujejo v skupinah po tri in ena sama skupina je sposobna uničiti izredno veliko nasprotnikov. Njihova taktika se spreminja iz situacije v situacijo zato bodite izjemno previdni. Zaradi njihovega načina napada predlagam, da napadate v valovih in uničite najprej psihotika. On vam lahko zmeša misli in naščuva kamerade drug proti drugemu. Iz starih poročil neke obveščevalne agencije vam lahko povem, da mišičnjaku zmanjka moči po 30 minutah akcije. Najbolj nevaren je tiholazec z nočnim vidom. Iz njegovih pasti se ne boste mogli sami rešiti in najverjetneje vas bo prej ubil preden sploh zavpijete na pomoč. Zato POZOR! Opravka imate z zelo nevarnim sovražnikom. Naj vas vodi božja previdnost. Prosto!“ je nagovoril Rotwassen može pred bojem.

Puščoba 1. poglavje

Kako se je vse skupaj začelo ne ve nihče. Mogoče nas je premamilo bogastvo sosedov, napuh samih. Razloge za dogodke, ki so se zgodili, bodo iskali zgodovinarji zmagovalne strani. A na bojišču ni nobenih zmagovalcev, kvečjemu Živi in Preživeli. Podobe Živih, živčnih, v bojnih oklepih s plazemsko puško in tremi seti granat na boku boja pričakujočih, živih razvalin, s spranimi možgani so patetične. Ti reveži so jo huje odnesi kot Preživeli. Bili so navaden kanonfuter, saj ti je zadetek iz laserske snajperice odbil kvečjemu roko, nogo. In bili so prva bojna sila.

Vonj ožganega mesa je filtriral aktivni filter bojnih plinov elektromehanskega oklepa Preživelih. Ti izrodki, ki so se kalili po več kot 10 letih na bojiščih širom planeta, so pridobili praktično nesmrtnost v teh gromozanskih oklepih, polni raznovrstnih rezil, krožnih žag, mehanskih pripomočkov za ude in mali kanister, s pomočjo katerega so dejansko delovali človeško. Oklepniki so zastareli, okorni in nepraktični, stvari iz zgodovine preteklosti, s katerimi zabavaš majhne otroke. Eden tak bojevnik lahko pospravi cel bataljon super mutantov ali oklepnikov.

Sodelujoči v tej vojni ne poznajo več niti razlogov razlogov za njen obstoj, niti jih ne zanima konec, saj je vojna, leta 2280, način preživetja.

Vojna je način preživetja v žrelu Puščobe.

Tup, tup-tup, tup, tup-tup, oglašanje mehanske budilke ga je vrglo iz sladko grenkega sna, ko je objemal svojo snajpersko puško. » Mmmmmmm, še eno jutro, do konca neskončnih mojih dni“, si je potihoma mislil, medtem ko se je premikal iz svojega ležišča. » Ajde, vstani še ti!“, je dregnil psa, ki je dremal ob njegovih nogah in se hitro postavil na noge. Pogled iz votline mu je dajal vedeti, da se je peščena nevihta umirila in odhod je nujen.
» Oprema je spakirana, sedaj pa lahko odideva Boo“ je dejal psu, ki ga je gledal z vso zavzetostjo. Njune stopinje so izginjale v vetru Puščobe.

» Narednik, dve točki imam na vidiku. Oseba s štirinožnim bitjem, kot izgleda ima nadet mehanski oklep, oborožen s snajpersko puško. Navodila?«
» Daj sem, ta jebeni daljnogled, butec, da še sam vidim“ se je oglasil narednik. „Aaaaa....... mislim, da bomo obiskovalcema priredili svečano dobrodošlico. Nafilaj težko strojnico, gremo v akcijo!« Motor lahkega štirikolesnega oklepnika je žvižgal in dajal vedeti, da je še pri življenju. Inštrumenti na armaturki so zasvetili v polnosti. Najbolj grozljiv je bil tisti z napisom ARMED: FULLY OPERATIONAL. Vhoooshhhh, je oklepnik švignil v Puščobo. 4 osebe v njem so vklopile svoj mehanski oklep, vezja v puškah so zacvilile v znak pripravljenosti na strel.
Boo se je ustavil, začel stremeti v daljavo in začel renčati ter lajati. » Kaj pa je Boo? So spet zlobneži na vidiku? Jebenti....Nič, spet bo treba v boj, nove zaloge so vedno dobrodošle. Danes mogoče dobiva avto,« si je sam pri sebi dejal Bob.

Oklepnik se je ustavil. „No bebci, kam sta se skrila? Imate oči na riti?« se je zadrl narednik. » Ne vidiva ju nikjer več, Narednik,“ se je oglasilo iz zadka oklepnika. » Kurc, kaj pravi analizator okolja? Ju zazna?« » Analizator okolja je zaznal samo nekaj mutiranih škorpijonov, drugače pa je vse okoli nas Puščoba, Narednik,« je povedal voznik. » Pobje ven gremo! Pregledali bomo okolico. Ni hudič, da ju nebi našli... Sta samo en bumbar, ki lazi naokoli in njegov pes. VEN!!!!« se je zadrl narednik in dal namig, naj levi zadaj spleza na težko strojnico, ostalim pa da gredo ven.

Pregled okolice ni dal nobenih sledi, da je kdo tu okoli sploh bil. Je pa tudi res, da vse sledi v Puščobi izginejo po dveh urah. » Pismo, je kdo spet kaj zanimivega vmešal v menažke, da smo vsi imeli privide? Polkovnik tega ne bo vesel! Kurc, ajde pakirajte, gremo nazaj.« je dal ukaze narednik.
(Malo pred oklepnikom pa......)

BUM, klik-klak; BUM, klik-klak; BUM, klik-klak; BUM; klik-klak....

Senca v oklepu se je približala svojim ranjenim , a še vedno živim žrtvam. Vsi so bili zadeti v ude, ranjeni, ne ubiti. Oklepi so bili onesposobljeni v tej meri, da jih niso mogli ne sneti ne premikati. » Pozdravljen Gary. Lepa dobrodošljica, najlepša hvala,« je mirno dejal Bob naredniku. » Jebenti Bob, enkrat te dni mi boš moral povedati kako ti to uspeva, da izgineš brez sledi.«
» Haha, dobra šala Gary. To pa ne bo šlo. Ne izdajam trikov svojega posla.
» Se mi je kar zdelo, da boš to rekel. No, nam boš sedaj pomagal?«
» Ajde, za dober topel obrok vse, stari kolega.«
Udarec s kopitom puške v ledveni del oklepa je povzročil odprtje oklepa in živi uporabnik je lahko splezal ven. Vsi štirje napadalci so se postrojili in salutirali popotniku s psom: » Dobrodošli nazaj, poročnik Gyaiax. Čakamo ukaze!« » Prosto, sedaj pa se spakirajte, gremo na večerjo v bazo.«
Oklepnik s petimi potniki je žvižgal med vožnjo po sipinah Puščobe proti baznemu kampu.

Centralna Afrika, čas neznan

Naprava je neusmiljeno odštevala čas do neljubega dogodka. » Pri vsej tej tehnologiji, pa se še vedno ne moremo rešiti krempljev matere narave. Prekleto naj bo vse skupaj. Vsa leta mojega dela... uničena v roku treh ur....,« je blebetala bela, dolgolasa glava učenjaka, s pravokotnimi očali. Njegovo srednje rejeno telo je besno tipkalo po stroju, mešanici mehanskega in živega. » Vizir Spat, ali se ne boste udeležili Cesarjevega zmagoslavnega odhoda med zvezde?« se je oglasil sluga.
» Hudič naj ga vzame, ko ga bo našel med svojimi zvezdami!« je z gorečimi očmi zakričal Spat nanj, » ravno sedaj, ko bo planet postal ledena kocka za nekaj tisočletij on odhaja! 300 let je odlašal s svojim medzvezdnim letom. Lahko bi rešili celotno civilizacijo, ampak ne! On mora sam it na pot, za ostale se mu pa jebe!«
» Ampak, mu bom že pokazal svojo jezo,« je umirjeno dejal sivolasec, „njegov let bo trajal dlje kot si je zamislila njegova visokost.« In naprava je spregovorila: » UNIČEVALEC ZVEZD: PRIPRAVLJEN NA UKAZE“.
» Tako, sedaj bo videl svojo zmoto,“ si je zadovoljno zamrmral Spat. » Ne zapuščaj svojega modrega planeta, ker te je strah, ampak boš blodil po vesolju!« „Ampak Vizir, ali ne bo to preusmerilo časovne niti na pot skozi drug prostor v času?« je zaskrbljeno dejal sluga.
» Pele, mlad si še in veliko tega je še, kar se je zgodilo in verjetno ne boš nikoli izvedel“ mu je odvrnil Spat » Kolikokrat smo spremenili nit časa, da bi prinesli slavo in ponovni prihod našega Cesarja? Nekemu Mojzesu smo dali napravo, s katero je lahko manipuliral okolico. Nekemu verovanju smo pomagali držati trdo roko nad ljudmi preko 500 let. Pomagali smo razviti termično-energijske naprave, da so jih neumneži lahko uporabili za orožje. In to zakaj? Ker si je Cesar tako zaželel. Samo zamisliš si lahko koliko škode je že bilo narejene. Mogoče bodo naša življenja blagoslovljena z milostjo po smrti in bomo hitro postali pozabljeni. «
Spat je spet nekaj tipkal po napravi in napis se je spremenil: UNIČEVALEC ZVEZD: PRIPRAVLJEN. „Tako, Cesar ne bi imel miru, dokler se ne vrne nazaj na ta planet. Uničevalec zvezd bo uničil vsako bližnjo zvezdo, ki se ji bo približal razen Sonca. In njegov let bo trajal dlje kot si je želel. Naj mu bo to kazen za izkoriščanje.«
Dva tiha strela nista preprečila zagon Spatove naprave. Spatovo mrtvo telo se je nasmihalo. Ura se je ustavila na 0.00 in grozno bobnenje se je zaslišalo. Pele, Spatov rabelj, je čez okno opazoval rahlo sneženje, ki se je krepilo. Ledeni dobi je cesar ušel. Pele, Spatov rabelj bo izginil iz zgodovine. Cesarjev prihod je neznan.


"Hreeeeeee," se je oklepnik ustavil sredi komandnega kampa. Peterica in pes so izstopili. „Gaiayax, kdaj boš nehal izginjati za cel teden vsaka dva meseca? Ljudi s tvojimi izkušnjami potrebujemo tukaj naokoli. Vsepovsod naokoli je teh gnili super mutantov. Včeraj se je eden s šteko granat pripopal na strojnično gnezdo in ga vrgel v zrak,« je bil siten narednik Gary. » Pogodba tako pravi,« je z mirnim glasom začel Bob, „hoteli ste me rekrutirati, in drugače me nebi dobili.«
» Polkovnik na dvorišču!« se je zadrl stražar ob šotoru. Vsi možje so se postrojili v vrsto in salutirali, edino Boo je veselo mahal z repom in skakal okoli postave s temnim pogledom.
» Prosto.« je dejal tiho polkovnik in potegnil dim iz cigarete, „Gaiayax in Bronx v moj šotor.«
V šotoru sta narednik in poročnik sta se postrojila in salutirala ob prihodu v polkovnikov šotor.
» Mirno, gospoda. Bronx poročaj dogodke iz preteklega tedna. Bi kdo od vaju cigaret, kavo, mogoče kaj kratkega?« je začel polkovnik.
» Prejšnji teden, ob 9.36, sta opazovalna stolpa opazila na severovzhodu premike. Izvidnica je pokazala, da se super-mutanti borijo proti skupini imenovani Vitezi Preteklosti. Prvotne ugotovitve kažejo, da je skupina tehnološko naprednejša, saj uporabljajo energijske oklepe, ki so ne samo naprednejši od naših, ampak tudi lažji in mobilnejši. Vitezi so imeli premoč in super-mutanti so se začeli umikati, a na našo nesrečo proti našem kampu. Kampu so se približali v petek ob 22ih. Izgubili smo 6 Preživelih in 23 Živih. Specialna pehota je bila brez smrtnih žrtev, a kljub temu 34 ranjenih, od tega 15 težje. Le-ti so bili takoj razporejeni v vrste Preživelih, predvsem zaradi narave njihovih hudih poškodb. Zajetih je bilo 5 super mutantov, ki jih zaslišujemo. Včeraj, ob 18.49, pa smo zaznali premike na jugu. Tam je izvidnica naletela na poročnika Gaiayaxa,« je zrecitiral kratek povzetek narednik Bronx. » Najlepša hvala narednik,« je bil kratek Polkovnik, » lahko greste.« Bronx je salutiral in odšel iz šotora. » No Bob, si slišal... super mutanti so prišli do sem. Jeba bo, ti rečem. Poročaj sedaj še ti, kaj si izvedel o Vitezih Preteklosti.«
Bob se je znebil opreme in bil v sami uniformi s puščavsko čepico. » Gary je povedal že praktično vse, kar je v glavnem bilo za povedati. Ampak v detajlih je hudič. In te imam jaz,« je dejal Bob.

Sonce je sijalo že 24 - to uro na Puščobo. Marsikdo si je želel, da bi nastopila 15 urna noč, da bi si lahko ohladil živce. Ampak niso bili vsi istega mnenja. Predvsem mutirane živali, ki so živele izključno od sončne energije v Puščobi. Če te ni zdelala vročina, pa so te radiacijska polja, kot živi pesek posejana po puščavi. Ko si enkrat padel notri si v nekaj urah, postal samo še zelena mešanica sluzi in kosti. A izgleda, da so prebivalci Puščobe, predvsem tisti, ki niso našli zatočišča v velikih Votlinah, zgrajenih namensko v primeru vse planetnega spopada z najbolj uničujočimi orožji.
Najhuje so jo odnesle Rusija, Združena Amerika in Kitajska, saj so se praktično vse spopadle v istem času. Združena Amerika je napadala z bojnimi sateliti, ustaljenimi visoko v stratosferi in ionsko bazo na luni. Rusi so povzeli kar klasiko, jedrsko orožje in z vsemi konicami napadli tako Združeno Ameriko kot Kitajske cilje v Aziji. In padal je jekleni dež, ki je zasijal kot sonce ob padcu. Kitajska, je po zavzetju praktično celotne Azijo, razen Sibirije, ki je samo ena velika zamrznjena zaplata zemlje, od Indijcev podedovala program biološkega orožja zastrašujočih zmožnosti. Žrtve so variirale od mutirajočih osebkov, do hodečih bomb, saj se jim je spremenila osnovna struktura telesa. In kar tako, tlesk, in praktično celoten planet je postal bojišče. Evropa je bila ožgana na vzhodu in uničeno je bilo vse do Nemčije, razdejano, mutirano. Balkan jo je relativno dobro odnesel... Urala ni več. Japonska je s svojimi izolacijskimi težnjami postala samozadostna dežela, kjer nihče ni smel ne notri, ne ven. Le redki so preživeli robotske stražarje, nakar so jih „pospravili“ „Čistilci“, bio-mehanski skupki genetsko spremenjenih ljudi-robotov. Avstralija je ostala oaza za verske fanatike in temu primerno je bilo stanje. Pes žre psa, sistem, ki je tam deloval najbolje. Afrika začuda je obdržala svoje stare načine življenja, saj ni bila ne strateško, ne surovinsko strateškega pomena. A to se lahko hitro spremeni....
A posledice niso bile vidne samo na prebivalstvu planeta..... Kopno, od silnega razdejanja ožgano, se je začelo skrivnostno ponovno združevati. Celine, prej ločene z morjem, so se začele vidno združevati. Nihče ni mogel več tega zanikati. In samo čas bo pokazal kaj botruje temu.
„Polkovnik, morate se zavedati, da to kar Vam bom poročal, je visoka prioriteta za našo varnost. Zato predlagam, da se o tem pogovoriva v kakšnem bolj diskretnem prostoru,« je mirno rekel Gaiyax. » Tako pomembno kaj? Ufff... moramo res zagnati celotno trdnjavo in jo potegniti iz peska? Imaš morda kak boljši predlog?« je bil zaskrbljen polkovnik. » Lahko sicer dvignemo trdnjavo, ampak to je seveda slaba ideja saj bi bili tako bolj izpostavljeni. Uro hoje je na severovzhodu votline, ki sem jo našel prejšnji mesec. S seboj vzemite 10 ljudi, ki jim najbolj zaupate, da postavijo kamuflažo, in zaščito v primeru kakršnega koli napada.« „Hm.. kje pa se nahaja ta votlina? Mi prosim pokažete na zemljevidu?« je bil vidno začuden, malodane živčen polkovnik, ko je vlekel mapo na komandno mizo. » Tule je,“ je Gaiyax pokazal na malo črno piko med gorami. » No v redu,“ je z olajšanjem odgovoril polkovnik, „v naslednji uri se odpravimo.«

Bob je tiho stopil iz šotora. Boo ga je pogledal z zanimanjem. „Kaj je Boo? Ti je dolgčas?« Boo je tiho zacvilil. „Ne boj se, kmalu bo bolje. Še prehitro. Pridi, pripraviti se morava na odhod. Upajva samo, da ni nihče posumil ničesar,« in Boo mu je sledil.

"Trrrrrrrrrr," se je bližalo troje oklepnih vozil z težkim orožjem proti cilju. » Gaiyax, ste prepričani, da bo tu dovolj varno se pogovoriti?« je rahlo zaskrbljeno začel polkovnik. » Da, bo kar prava lokacija. V tej votlini se bova lahko pogovorila brez skrbi.« ga je pomiril Bob. Vozila so se ustavila na strateških mestih in deset mož se je vsulo ven kot mravlje. Bob je skočil iz srednjega vozila ter za njim še polkovnik. » Zavarujte vhod v votlino. Če se karkoli približa votlini, najprej streljajte v opozorilo, če pa se bo še približevalo pa naj doživi točo izstrelkov.« je hladno dejal polkovnik,« No Gaiyax, sledim vam. Vodite dalje.« In vstopila sta v votlino, v prijetni hlad. » No tu bo kar pravi kraj za pogovor,« je spregovoril Bob. » No, Vaše poročilo, poročnik Gaiyax,« je bil v pričakovanju polkovnik.
» Da gospod,« je bil uslužen Bob, » bojim se, da ni vse kakor videti. Super mutanti so izgleda vojska nečesa imenovanega Gospodar. O Gospodarju ne ve nihče nič, razen, da ga častijo na jugovzhodnu, tam kjer je bila včasih Avstralija. So izjemno vzdržljivi, močni in nosijo povečini težko orožje. Ampak, sem ugotovil nekaj zanimivosti. Namreč, ustvarjeni so namensko.« » Ustvarjeni namensko? Kako to misliš?« je z začudenjem vprašal polkovnik. » Ne daleč od tod je mesto Newswest. Tam je neki nori doktor odvlekel truplo Super Mutanta in ga seciral. Rezultati so kar precej zanimivi. Ti Super Mutanti so nekoč bili pravi ljudje, ampak jih je nekaj očitno precej hitro zmotilo ali natančneje pospešilo evolucijo njihovih celic. Doktor je sicer našel neznani virus, ampak so nadaljnje raziskave pokazale, da je virus mrtev. Pa tudi sterilni so.
« Sterilni? Torej se ne morejo razmnoževati?« je z debelimi očmi pogledal polkovnik. » Da, zato mislim, da so ustvarjeni v nekem laboratoriju“, je nadaljeval Bob. » Kaj je pa z Vitezi preteklosti? Kaj je s to organizacijo? Zakaj se sploh borijo?«
» Vitezi Preteklosti so kot izgleda, paravojaška skupina, obsedena s tehnologijo. Njihov energijski oklep je nekaj kar naši znanstveniki niso sposobni narediti. Naše baterije se ponavadi iztrošijo po nekaj urah bojev, so težki in okorni, a vzdržljivi. Ampak njihovi so svetlobna leta pred našimi. Uporabljajo kar miniaturen fizijski reaktor, ki napaja njihove mehanske dele oklepa. Kovine, iz katere je oklep napravljen, nisem še nikjer videl. Je izredno lahka, a trdna . Ravno, zato so izredno gibčni in izredno nevarni v boju od blizu, čeprav tudi ostalo njihovo orožje ni od muh. Medtem ko mi še vedno uporabljamo klasične puške, imajo oni že razvito lasersko orožje. Ampak so izredno zaprta skupnost. Praktično ne spuščajo nikogar iz zunanjosti v organizacijo.«
» Zanimivo poročilo. Ampak ne razumem, zakaj smo morali oditi iz kampa v to votlino, da mi poveste vse to. To ni nič takega,« je z jeznimi očmi začel polkovnik. » Že res, ampak nisem še končal, gospod polkovnik.« je mirno povedal Bob,« Veste oni doktor mi je tudi povedal, da Super Mutanti verjetno komunicirajo telepatsko, pa tudi sam nisem nobenega videl, da bi kakor koli govoril.« Polkovnik je začel postajati vidno nervozen. » Nato pa sem v Newswestu videl nekaj zanimivega. Nekaj mimoidočih je nenadoma dobilo čudne napade. Padli so na tla, kjer jih je treslo, koža je pozelenela in celotno njihovo telo je začelo naraščati dokler se niso spremenili v Super Mutante. Na srečo smo njihov napad zajezili pravočasno.« Kaplja pota je tiho lezla po vidno živčnem obrazu polkovnika, ki je dajal izraz, da Bob pritiska na prave gumbe. » Ampak najbolj zanimivo,« je nadaljeval Bob, "pa se mi je pripetilo ravno v tej votlini.« Polkovnik je postajal rdeč v obraz. » 5 Super Mutantov mi je sledilo od Newswesta do te votline. Ko sem se skrival v votlini sem opazil nekaj zelo zanimivega. Mutanti so delovali zbegani in brez orientacije ko so malce globlje šli v votlino. Mutant v črni opravi je deloval še posebej nervozno in deloval precej razjarjen. Ko sem ga ustrelil se je samo on name spravil ostali pa tudi trznili niso. In tako sem vseh pet ubil in trupla zakopal tu naprej v votlini. Zgleda namreč, da ta votlina nekako moti njihovo sporazumevanje. A največji šok pa je bil, ko sem kopal zadnje truplo prejšnji teden. Našel sem Vaše truplo, gospod polkovnik.« Polkovnik se je ves penast zagnal v Boba in ga zbil na tla. » Ha, in boš verjetno tudi edini ostal s to skrivnostjo poleg tvojega polkovnika tu v votlini. Nihče ne sme motiti načrtov Gospodarja!« je začelo z rdečimi očmi hripavo vpiti nekaj, kar je le še spominjalo na polkovnika. „Tvoja skupinica, ki čuva vhod, ti ne bo čisto nič pomagala. Votlina prav lepo blokira vaše sporazumevanje“ je potegnil za pištolo Bob. Ampak se je mutiranec že vrgel nanj in zahreščal: » Taki kot si ti bi bili dobra pridobitev za Gospodarjevo vojsko.« » Nekako mi ne ustreza zelena koža,“ je med prerivanjem dejal Bob.
Prerivanje postane intenzivnejše. Bob in mutirani se premetavata, enkrat eden na vrhu, drugič drugi. A nato se zasliši glasna eksplozija v smeri izhoda. Mutirani začudeno pogleda proti izhodu. Bob izkoristi priložnost in ga vrže s sebe ob steno.
Blam, blam, blam, blam, blam je pela pištola, ko je pošiljala svinec skozi telo mutiranega. Prestreljeno telo mutiranega se je sesedlo, ampak še vedno kazalo znake življenja. » Tale mali trik ti je uspel, ampak naša vojska je premočna za vaše človeške prepire. Gospodar bo zavladal svetu in prepirov ne bo več,“ so bile zadnje besede mutiranega polkovnika, preden je njegova glava tiho omahnila. Boba pa se je polotila omedlevica in se je komaj zavedal sveta okoli sebe.

Pridušeni koraki energijskih oklepov so se bližale predelu votline, kjer je obsedel Bob. » Brat Gaiyax, vaša dejanja kažejo na predanost človeški vrsti,« se je oglasil energijski oklep z rdečimi oznakami, » vitezi odnesite Začetnika in njegovega psa v bolnišnični oddelek!« In skupina mož je enoglasno zavpila » NA UKAZ VOJVODA ROTWASSEN!«

» Bob, Bob, BOB!“ je slišal Bob. Odprl je oči. Pojemajoča meglenost je kmalu dala Bobu vdeti znan obraz. » Nathan,“ je zmedeno dejal Bob, » kje sem, kaj se dogaja?« » Pomiri se,“ je dejala oseba, » trenutno si še v nezavesti. Ne premikaj se.« „Torej je to samo del moje podzavesti?« je z začudenjem vprašal Bob. » Ni čisto tako,« je oseba ponovno spregovorila, » to priložnost sem izkoristil zato, da ti sporočim nekaj pomembnega.« » Ha?« je z debelimi očmi zijal Bob, » Čisto nič mi ni jasno. Kaj se tu dogaja?« „Pomiri se Bob, nič se ne boj. Samo poslušaj. Ko se pogovarjava, si v kampu Vitezov Preteklosti. Napori v puščavi so terjali svoj davek. Okrevaš v njihovem bolnišničnem oddelku. Ko bom nehal govoriti se boš dejansko zbudil. Obliko tvojega brata sem prevzel, ker drugače nebi hotel poslušati. Ampak ponovno se bosta srečala.« » Kako to misliš, moj brat je mrtev že 5 let. Sam sem videl kako je rov, v katerem je bil, zagorel! Nihče ni mogel preživeti tistega pekla!« je Bob histerično zavpil. » To kar si videl je že res, ampak ni čisto vse res. Tvoj brat in oče sta še oba živa, čeprav misliš, da sta preminula. Kmalu boš vse razumel. Sedaj pa poslušaj, kar ti imam dejansko povedati.
Ko boš šel mimo rdečega palčka, zaradi katerega zemlja pljuva plamene, se ozri na vzhod in videl boš razloge za ponovno vstajenje feniksa. Ampak pozoren bodi na volka v ovnovi preobleki, kajti on je krivec vseh tegob tega ljudstva. Njegovega klavca spovednik in odrešenik boš ti."
Bob je nemo gledal bratovo podobo, ko je spet spregovorila: » Čas je, da se zbudiš.« Padel je nazaj na posteljo. Vse se je stemnilo.

Nekje na jugovzhodu kontinenta znanega kot Avstralija...

» Vstanite bitja, ljubljena od našega gospoda, kajti njegova je milost življenja v puščobi!« se je razlegal glas duhovnika v katedrali. » Med nami so neverniki, in naša je DOLŽNOST, da kot grešniki spreobrnemo te zavedene duše! GOSPOD nam je dal možnost življenja v puščobi, ampak ne smemo izkoriščati njegovo brezmejno dobroto. Zato bratje in sestre, darujte, da bo vsem lažje.« V škrlatno kuto oblečena oseba je z brazgotinasto roko, ponujala pehar vsem prisotnim in pobirala razne prispevke. Dajali so denar, nekateri flaške vode, nekateri konzerve hrane. » Hvaljeni bodite, za kar ste darovali. Gospod vas blagoslovi!« se je prekrižal duhovnik in odšel v prostor za oltarjem.
"Plosk, plosk, plosk, plosk," je počasi ploskala oseba v senci. S hripavim glasom je spregovorila: » Čestitke oče Cabrill, vedno znova in znova me presenečate. Vaš dar govora je izjemen.« » Hvala. Vera je moja gonilna sila za ta dar. Brez nje bi pristal v kakšnem jarku v puščobi. Hvaljen bodi Gospod!« je odgovoril duhovnik. » Lepo od vas, da tako predano služite Gospodu. Le kaj bi bilo, če bi se vam kaj zgodilo?« je ironično začela oseba v senci. „Gospod ima poti zarisane za vse svoje vernike,« je mirno odvrnil duhovnik. » Res je tako,“ se je režeče oglasila oseba v senci. » Ampak vaša se bo kmalu zaključila.« Tiho rezilo se je sprehodilo od levega do desnega ušesa, kri je pobarvala steno. Duhovnik se je z izbuljenimi očmi zgrudil. » Dobro si vedel kaj te čaka, če prevaraš Cerkev. In Cerkev te je rešila zemeljskih tegob, predvsem pohlepa.« Oseba v senci si je popravila temna očala in odšla na prosto. Piš vetra je zabrisal njene stopinje.
Piskanje nadzorne zdravstvene opreme je rezko spremljalo Bobovo dihanje. „Aaaaahhhhhhhhh“ je iz sebe spustil Bob, ko se je prebudil. Drobna, a rezka bolečina v levi roki mu je zbistrila vid in um. » Ok, živ sem še, samo kje za boga pa sem pristal!?« si je sam pri sebi mislil. Nato ga je spet prevzela tema.

» Doktor Capias, kako je s pacientom Gaiyaxom?« je zaskrbljeno vprašala sivolasa glava moža oblečenega v energijski oklep z rdečimi motivi. » Počasi se izboljšuje, vojvoda. Ampak naj te nikar ne skrbi za svojega sina, dobro ga bomo oskrbeli. Anton, v dobrih rokah je,« ga je miril doktor v beli halji. » Enega sina sem že izgubil, nočem še drugega...« se je obrnil vojvoda Rotwassen in odšel iz bolniške sobe.

Siv hodnik, osvetljen s bledo svetlobo pod stropom je izginjala pod njegovimi koraki. Na razcepu levo nato desno in vojvoda je prispel do sivih jeklenih vrat. Stisnil je rdeči gumb ob vratih. Vrata so zdrsnila v levo in glas starešine se je oglasil: » Najprej, vojvoda, naprej. Pričakoval sem vas že.«
» Klicali ste me Oče. Kaj lahko storim za vas?« je rekel Anton z mirnim glasom, čeprav je bilo opaziti nemir v njegovih očeh. » Pozdravljen Anton, kar se bova sedaj pogovorila, mora ostati striktno med nama,« je govoril starec s dolgimi sivimi lasmi, » Belga, zakleni sobo in jo obdaj z EM poljem!« Računalnik je spremenil barvo zaslona iz prijetne bele v rdečo. » VAROVANJE VKLJUČENO, STOPNJA 3,« se je zaslišalo iz zvočnika ob monitorju. » Hvala, sedaj lahko govoriva v miru. Anton povej mi po resnici, si res biološki oče našega novega pacienta v medicinski sobi?« » Da, sem,« je odgovoril Rotwassen. » Hm,« se je zamislila dolgolasa siva glava starešine, » kot veš niso prav vsi navdušeni nad tvojim poveljstvom. Ampak rezultati tvojih mož so zmeraj nadpovprečni. Samo peščico jih imaš in tvoja enota dela stvari, ki se jih ostali ne upajo. Recimo, da imaš res sina v medicinskem oddelku. O tem kdo ga bo uvedel na trening mislim, da ni potrebno razlagati. Na tvojo željo bo dodeljen k skupini, ki ji poveljuješ. Samo pazi. Veliko je ljudi, ki bi radi iz zavisti videli, da trpiš brezmejno.« » Zavedam se tega. Ne bom naredil iste napake, kot sem jo z Nathanom. Njegova blaznost bi skorajda uničila našo enoto v Vojni. To pa sem plačal z največjo ceno, ko sem preživel najmlajšega sina,« se je izpovedal Anton. » Dolgo je že od Vojne. Spomini nanj še kako živijo v meni. Tudi sam sem izgubil ljubljene. Ampak sedaj imamo novo nalogo pred sabo. Ugotoviti moramo od kje zaboga prihajajo novi in novi super mutanti. Naj te sin spremlja na prvem ogledu področja.«
» Razumem Oče Bigs.« » No sedaj, ko sva to uredila bi kozarček kratkega, za dušo?« je zadovoljno ponudil kozarček žgane pijače Antonu. Izpila sta vsak svoj kozarček.

Velika Vojna. Že Nostradamus je napovedal veliko vojno, ki bi bila zadnja vojna človeštva pred zedinjenjem. A se je kot izgleda uštel za par stoletij. Osmega marca 2231 so se začela črpališča nafte odpovedovati zaradi „peščene nafte“. Zmes peska in nafte je začela mašiti mašinerijo in sčasoma so stroji obstali, nepopravljivo okvarjeni. Svetovne vodje so sklicali sestanek, a je bil brezploden. Največji potrošniki nafte, Združena Amerika, Kitajska in Avstralija so zahtevali od Evrope, da deli njihovo zeleno tehnologijo, ki jo je razvijala že od zgodnjega 21. stoletja in bila od 2098 praktično neodvisna od nafte. Evropa ni nikoli pozabila ameriškega bahanja z razkošjem denarja, Ruskega tlačenja z zahtevki o višanju cen naravnega plina in Kitajskega monopola nad nizkocenovno proizvodnjo. In zato ni želela deliti trenutne tehnologije. Ponudila pa je tehnično pomoč pri razvoju te tehnologije. Združena Amerika je zato uvedla blagovni embargo na Evropo in tako vse na ameriškem trgu prikrajšala za vse visoko kakovostne izdelke iz Evrope. Rusija je privolila na pogoje, a je želela imeti stalno članstvo v Evropski skupnosti. Na žalost in veselje nekaterih se je morala odreči Sibiriji, ki je postala neodvisna pokrajina. Na presenečenje celotnega sveta je Sibirija postala turistična destinacija za avanturiste in adrenalinske odvisneže. Kitajski ni bil všeč evropski predlog in je tovarne evropskih podjetij na Kitajskem enostavno podržavila in se odločila sama razvijati zeleno tehnologijo.

Vesoljske anomalije so ena zanimiva tvorba v vesolju samem. Ponavadi so to črvje luknje ali po zemeljsko črne luknje. Najbolj fascinantno pri njih je to, da kdor “pade“ notri ne ve kje in kdaj bo prišel ven...V poznem 20. stoletju na zemlji še niso vedeli tega in so mislili, da planet Zemlja dejansko obiskujejo nezemljani ali vesoljci. Načeloma bi temu lahko rekli tako, ker obiskovalci so bili samo podobni tedanjim zemeljskim bitjem, ki so na planetu Zemlja prebivala. Vsak nezemeljski obiskovalec je prišel iz različne dimenzije, kjer je evolucija in zgodovina potekala čisto drugače. Na primer muslimani so izgnano ljudstvo namesto Židov, Hitler je bil homoseksualec in ni prišlo do druge svetovne vojne v njegovem času. Ampak to je že del druge zgodbe.......

Orbita planeta Mars, Sončev sistem.

Nevidna senca se je ugnezdila v orbito rdečega planeta in začela tiho mrmrati.
» Squii, kaj meniš? Kako misliš, da nas bodo prejeli v tej dimenziji?« je spregovorila kapetanka in se pogladila po škrgah. Zelena postava v modri uniformi se je nerodno premaknila do zaslona, pogledala inštrumente in dejala: » Prrrr... mislim, da sva tu že bila, moja kapetanka. Se ne spomnite ko so nama uničili mesto?« » A res, spet sva se vrnila? To bo doktor Frb vesel, da sva praktično preizkusila njegovo teorijo ponovnega vračanja.« » Prrrr... nemara res, ampak izgleda, da je planet v razsulu. Indikator stanja kaže na 200 letno dobo življenja planeta,« je bil kritičen Squii. » Nič ne de.... mi je že postalo dolgočas... daj.. greva še malo pogledati druge civilizacije v sosednjih galaksijah.« » Prrrr... na Vaš ukaz!« in spremenil koordinate. Rdeč gumb je začel utripati.
Nevidna senca se je odmaknila iz Marsove orbite in se sesedla sama vase.... » So nas opazili morda?« se je oglasila oseba na poveljniškem stolčku. » Admiral sporočam Vam, da nas niso in da projekt poteka dalje nemoteno.« se je slišalo iz zvočnika. » Odlično. Gospoda predlagam, da nadaljujemo s študijo, ki so jo začeli očetje naših prednikov.« Planet Mars je mirno zanihal, ko so ponovno pognali mašinerijo znotraj.

» Dnevnik, Perry Briggs, oče Vitezov Preteklosti, začetek zapiskov,“ je narekoval oče Briggs, ko je strmel v strop svoje sobane ves zamišljen. » Veliko razmišljam o sedanjem stanju sveta v katerem živim. Napadi Super Mutantov so postali vse bolj in bolj nasilni. Zadnjič se je eden od mutiranih spravil na naš bunker na robu začrtanega teritorija. Pokol je vse kar lahko rečem o tej zadevi. Branje poročil mi je dalo v znanje, da je Super Mutant naključno zataval do bunkerja. Tam so bili štirje izvidniki, vsi brez energijskega oklepa. Bojni oklep in hitrostrelne puške, ki so jim bile izdane so nudile malo zaščite proti surovi sili napada mutiranega. Njihova čreva so bila razvlečena po celotnem bunkerju. Zaradi česa je mutirani umrl, nam najverjetneje ne bo nikoli povsem jasno. Vodja raziskovalnega oddelka dr. Byon predvideva, da je imel najdeni Super Mutant nekako gensko napako in zato imel omejen čas življenja.
Vojvoda Rotwassen je prevzel v svojo ekipo najdenega poročnika Gyaiaxa. Poročnik Gyaiax ima trenutno izgubo spomina in je bil zato tudi predan v ekipo pod vodstvom vojvode Rotwassna. Vojvoda mi je v zasebnem pogovoru potrdil sume, da je on res Gyaiaxov biološki oče. Zaenkrat Gyaixu ne sme nihče razkriti, kdo je dejansko vodja ekipe v kateri služi. Kot ponavadi, vojvoda svoje može uri v strogi tajnosti. Lokacija in čas urjenja sta neznana, samo rdeča krpa s tremi zlatimi srpi je ponavadi najdena na mestu, kjer je Rotwassova ekipa izvajala misijo. Odkar je prispel v naše vrste Gyaiax se krpe ne pojavljajo več. Je morebiti, da je Rotwassen prenehal z aktivnostmi začasno ali ima pa posnemovalca? To bo čas sam pokazal,« je z mirnim glasom narekoval oče Briggs. S stiskom tipke je shranil dnevnik v spominsko banko. Griggs je odprl predal svoje starinske mize, vzel ven steklenico žgane pijače. Kratek požirek pekoče pijače mu je zažgal suho grlo. » Uf... tole pa zmeraj zaleže,« je sam pri sebi rekel, položil steklenico nazaj v predal in ga zaprl. Z mislimi na izgubljeno družino v Veliki vojni je s pomočjo alkoholne omame padel v spanec na fotelju.


Kamp vojvode Rotwassen
Lokacija: globoko v Puščobi

Mrka postava se je s počasnimi gibi sprehodila do postrojene skupine mož, ki je salutirala. Zamah z roko jim je dal vedeti ukaz: » Mirno na mestu “. Može pred sabo je Rotwassen pogledal s prodornim pogledom in se zamislil. Pogledal je v nebo, nato se je obrnil proti skupini.
» Možje, današnja vaja bo potekala na območju bojišča razritega z jarki, posejanim z minami in bog si ga vedi čim še vse kar je ostalo od Velike Vojne. Bodite pozorni na Zeleno milico, najverjetneje se njeni pripadniki še skrivajo v bunkerjih. Današnja vaja je preživetje za sovražnikovo linijo. Vsi ste opremljeni z energijskimi oklepi, s katerim ste zaščiteni proti večini kinetičnih izstrelkov. Pozorni bodite na plazemsko in lasersko orožje. To vas lahko močno poškoduje. Izbira orožja prepuščam vaši lastni presoji. Vedite, da imate omejeno količino streliva. Vaja se začne ob 14i uri. » je nagovoril Rotwassen svojo ekipo, ki jo je uril sam. Možje so si opasali energijske oklepe in začeli izbirati orožje. Nekateri so izbirali avtomatske puške, nekateri ultrazvočne nože, tretji so posegli po energijskem orožju. Vsi so pri tem dobili zelo skopo odmerjeno količino streliva.

» Gaiyax, pridi sem!« je ukazal Rotwassen. Bob je pritekel do vojvode in trdo salutiral. » Mirno. Obdržal boš svoj čin, ki si ga imel v Armadi. Ekipa se bo obnašala po tvojih navodilih. Starejši člani in jaz bomo bili podpora v primeru, da pride do vse splošnega spopada,« je naložil navodila Rotwassen. Bob je še enkrat salutiral. Ko se je že obrnil in začel korakati stran se je vojvoda spet oglasil: » Še nekaj. Pazi nase in na svoje može.« » Dal bom vse od sebe“ je odgovoril Bob in odkorakal stran.
Njegov vstop v šotor je takoj povzročil reakcijo, vsi prisotni so vstali in salutirali. » Mirno,« je mirno začel, » danes nas čaka huda preizkušnja, lahko bi rekli ognjeni krst. Želim, da se vsi dobro odrežete. Vsi vzemite seboj ultrazvočne nože. Nikoli ne veš kdaj bo strelno orožje zatajilo in morda vam bo ravno ta nož rešil življenje. Sedaj pa se spočijte, čez dve uri gremo v akcijo.« Možje so se posedli na terenske postelje, začeli pogovarjati in smejati, ko je Bob odšel iz šotora.

» Boo, pridi z mano.« je dejal Bob Booju, medtem ko se je oblačil v oklep. Njun odhod iz kampa je bil tih, skorajda neopazen. Nekaj sto metrov razdalje ju je ločilo od kampa. Bob si je snel čelado, ter sklonil do Booja.
» Kaj misliš, da se vse skriva v tistih rovih, da moramo ravno tam izvajati vajo?« Boo je z kovinskim glasom odgovoril: » V tistih rovih se je bila bitka med Zeleno milico in Armado. Najverjetneje je tam skrito kaj pomembnega. Na tvojem mestu bi pazil Bob.« „Heh... težko bo delovati v večji skupini. Bomo že kako,“ je dejal Bob in pobožal Booja. Pes je z navdušenjem zacvilil. » No vrniva se nazaj preden kdo posumi, da si kibernetik.« je vstal Bob in začel hoditi nazaj proti taboru.

Versko središče Wishkah, jugovzhod Avstralije

» Dobrodošel nazaj brat Tassik. Kako se je izšlo romanje?« se je prismejal menih v rjavi kuti, ki jo je krasila verižica z rdečim kristalom na medaljonu. Suhljata oseba, črnih oblačilih in s temnimi okroglimi očali je snela svoj črni klobuk, se priklonila ter tiho dejala: „Božja volja je doletela očeta Cabrilla. Naj njegova duša uživa mirno usodo Njegove milosti.« » Vidim, da vaši talenti lepo služijo našemu skupnemu cilju. Prosim vstopite v naš skromni hram. Škof Bonifacij vas že nestrpno pričakuje, kot tudi vaše talente,« je z nasmejanim nasmehom povedal menih in z roko vljudno usmeril brata Tassika skozi vrata v stavbo za njim.

"Tok, tok, tok," so se oglasila vrata, ko je brat Tassik z levo roko potrkal. Vrata so se tiho odprla in Tessik je vstopil. Vrata so se za njim zaprla in zaklenila. Rdeča luč nad vrati je svetila ZASEDENO.
» Pozdravljen brat. Vesel sem najinega ponovnega snidenja. Če prav razumem je romanje potekalo brez zapletov?« je brez čustev spregovorila oseba sedeča za masivno mizo. Skozi okno je sijalo rdeče zahajajoče sonce. » Vse je potekalo brez težav, prečastiti,« je odgovoril Tassik, ko se je priklonil škofu.
» Za vas imamo že novo nalogo, brat. Poiskati boste morali določen,... artefakt, relikvijo, Ključe Usode.« Ključe usode?« je Tassik zbegano pogledal proti škofu , „kaj ni to samo mit, zapisan v Svetih Knjigah?« „Veselite se z nami o brat, kajti blizu smo Njega prihodu. Njegova želja je, da se odprejo vrata pekla in nebes, kajti le tako bomo očistili ta svet Nečistosti!« je skorajda evforično govoril škof, oblečen v škrlatno kuto, z zlatimi vzorci ognja obrobljenimi robovi. » Sedaj potrebujemo Ključe Usode da odpremo Svete Katakombe. Brat Tessik, odšli boste na dane koordinate in pregledali področje za davno izgubljenimi Ključi Usode,« je nadaljeval škof in Tessiku podal zeleno mapo z emblemom Zelene Vojske. » Ta testament usode je našel brat Jul, ko je romal po Puščobi. Prosim Vas, naštudirajte testament dobro, kajti brat Jul je dal svoje življenje, da je dostavil ta testament k nam. Lahko greste.« » Hvala za Vašo dobrotljivost. Naj Vam On podari dolgo življenje,« se je priklonil Tessik in obrnil proti vratom. Vrata so se glasno odklenila in tiho odprla. Ko je izstopil so se vrata ponovno tiho zaprla in glasno zaklenila.
Njegova hoja, tiha in elegantna, je zvenela kot rahel piš vetra, ko se je bližal svojim prostorom. Hoja po zavitem stopnišču navzgor ga ni utrudila, ko se je hitro približeval hodniku turobno hladnega videza.
Položena roka na čitalec rok je povzročila, da so se vrata na koncu hodnika odklenila in na stežaj odprla. » Dobrodošel nazaj,« se je oglasilo iz temnega kota, ko so se vrata zaprla in zaklenila. Tassik si je slekel svoj dolg plašč, črn kot noč in poln šivov ter ga obesil na obešalnik za vrati. V sobi poleg mize na sredi in stola ob oknu ni bilo ničesar. Stopil je do okna in ga senčil. » Ahhhhhhhh, to je že bolje,« je spregovoril, si snel temna očala ter s kričeče rdečimi očmi pogledal v temni kot, od koder je prišel pozdrav. » Tassik, hvala bogu, da si se vrnil. Sem že mislil, da ne bo več teme v tem prostoru. Čistilec je spet mislil, da bo prostor deloval lepše in odstrl okno..... v zadnjem trenutku sem se skril v zavetje teme tega kota,« se je oglasil črni stvor iz kota. „Ičiko,« je spregovoril Tassik, "sem ti že povedal, da ni varno v teh prostorih. Če te najdejo te bojo preganjali z ognjem... tega pa ne maraš.« » Vem, samo ni se mi dalo ponovno s tabo na tisto grozno sonce. Poleg tega, nisi niti imel tako težke naloge,« je odvrnil Ičiko. » Pridi,« mu je dejal Tassik, zavihal rokav leve roke in jo ponudil. Stvor se je pognal proti iztegnjeni roki in se brez vidnih ran zaril v dlan. Tassik si je popravil rokav in obrnil dlan proti obrazu. » Si sedaj kaj bolje prijateljček?« „Mmmmmmmm, kako prijetno je tukaj,« je spregovoril mali obraz na dlani, „ampak čutim, da si precej utrujen. Si sploh kaj počival v zemlji, ali si hodil po soncu ves čas?« Tassik je spustil roko ob telo. » Zanimivo, kako se zanimaš za moje dobro. Greva. Počitek potrebujeva.« Tassik si je oblekel svoj plašč in nataknil črna očala. Vrata so se zaprla in zaklenila po njunem odhodu iz sobe. Tassik se je tiho in kot senca sprehodil do kletnih prostorov svetišča. V kotu kleti je pristopil do vrat z železnim zapahom. Iz žepa je potegnil ključ, jih odklenil in vstopil. Ko je zaklenil vrat za seboj, se je znašel v prostoru, podobnemu rudniškemu rovu. Stene in strop so bili okrepljeni samo z tramovi. Snel si je očala v temi. Pogledal je v desni kot na koncu sobe in se sprehodil do lopate. Začel je kopati dokler ni skopal pol metra globok grob. Vanj se je ulegel in začel zasipavati dokler ni bil skorajda v celoti pokrit z zemljo. » Končno malo počitka,« si je mislil, ko je zaprl svoje rdeče oči in zaspal.